Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ÅRABROT & MOSE GIGANTICUS, Orto klub, 13. 4. 2012 (678 bralcev)
Nedelja, 15. 4. 2012
Gašper Prus



Recenzija koncerta iz Orto bara, kjer so dekonstrukcijo izvajali Norvežani Årabrot (na sliki) in Američani Mose Giganticus... * v celoti

Na petek trinajstega sta prestolnico stresla vsaj dva hrupna koncerta, eden od njiju se je odvil tudi v Orto baru. Sicer pa bi težje govorili o pravem obisku, saj je prisostvovalo celih ducat obiskovalcev. A nič zato, zvočni udar je bil vseeno silovit. Nastopili sta zasedbi Mose Giganticus, ki prihaja iz Združenih držav Amerike, in Ärabrot, ki so Norvežani. Slednji so pri nas gostovali že dvakrat in menda vsakič navduševali. Oba benda sta predstavljala svoje aktualne izdelke. Američani imajo sicer dve leti staro ploščo Gift Horse, ki so jo izdali pri založbi Relapse, Norvežani pa so lansko leto povili peto studijsko ploščo z naslovom Solar Anus. Na tem mestu ni odveč omeniti, da so omenjeno ploščo snemali pri Stevu Albiniju v Chicagu in zanjo dobili norveškega grammyja v kategoriji metal muzike.

Mose Giganticus so nastopili prvi, ker jim pač pripada mesto predvozačev. Ta zasedba je v osnovi en-človek-ansambel, ki ga poganja Matt Garfield, sicer multiinštrumentalist, saj vse snema sam. Za turnejo pa si priskrbi najete glasbenike, sam pa prevzame le mesto vokalista in zvočno sliko zapolni s sintom. On, dva kitarista in bobnar so silovito predstavili repertoar z materialom z zadnje plošče. Glasbeno se Mose Giganticus sprehajajo po več poteh. Skladbe so takšne, da je znotraj ene mogoče ujeti več različnih izrazov ali pa je na drugi strani zgolj na določenem žanru grajena ena skladba.

Na trenutke so se sprehajali po sludge in punk metalskih poljanah, ki so sumljivo spominjale na Melvinse. Sploh prva skladba je močno dišala po njihovi The Bit. Že v naslednjem trenutku so se prelevili v progresivce, ki obvladajo tehnične detajle na vseh področjih, vmes pa intenzivnost ni popuščala. Šef benda Garfield je z glasom odlično polnil zvočno sliko, sint pa je dodajal simfoničen pridih. V osnovi precej domiselna muzika, ki na trenutke vsebuje kakšno začimbo preveč, opazno pa je bilo tudi, da je predvsem vodja 100-odstotno pri stvari, oba kitarista in tolkalec pa so na trenutke odtavali vsak v svoj konec. A ne nazadnje je to pomenil zgolj plus v celotni predstavi. Soliden nastop z na trenutke nejasnim izrazom, ki pa v sebi skriva kar nekaj kvalitet, te pa se bodo morebiti razvile v prihodnosti.

Nato pa Ärabrot. Jedro benda tvorita bobnar Vidar Evensen in kitarist/vokalist Kjetil Nernes. Kot že rečeno, so predstavljali novo ploščo Solar Anus, ki je manjši odmik od tistega, kar so počeli doslej. Še vedno gre za masivno muziko, ki ima osnovo nekje v sludge metal maniri, vendar je bila doslej prečena še s kakšnimi black metalskimi fintami, sedaj pa se zdi, da je tega manj.

Če so bili Mose Giganticus zmerno siloviti, so bili Ärabrot pošteno siloviti. Morda so slogovno sedaj omejeni le na ozko potovanje, ki ga peljejo s sicer širokim zvokom. Ne skrivajo, da ljubijo glasen zvok, močno distorzijo in hrup nasploh. Niti ne skrivajo, katere so njihove reference. V njihovi drži je mogoče ujeti punkersko ali pa hardkorovsko eksplozivno držo, ki je na neki način tudi osnova počasno kotalečim se kitarskim muzikam. Resda je teh počasnih muzik malo morje, vendar pa imajo Ärabrot neko svojo držo, ki jih dviguje iz sivega povprečja. V nastopu so hkrati izjemno suvereni, zafrkantski in sproščeni. Nič ni bilo izvajano na silo.

Nastop so nekako razdelili na dva dela. V prvem so odigrali pretežno skladbe, ki vsebujejo malce hitrejšo ritmiko in veliko norosti v smislu zapletanja, prepletanja in namernega zamujanja ritmike. V drugem delu pa so se potapljali globlje v sludge metal in povečini igrali repetitivne vzorce, s tem pa izvajali nekakšno mantro. To je dvakrat dodatno začinil še basist, ko je kitaro zamenjal za dva floor tom bobna, z bobnarjem pa sta ponudila krajše plemenske prehode. Kratka, a učinkovita začimba, hkrati pa so nas v tričetrt ure prepričali, da so si tistega norveškega grammyja res zaslužili.

Na koncu gre izpostaviti predvsem eno dejstvo, ki je bilo opazna pri obeh sestavih; kljub temu da je bil obisk res boren, sta oba obdržala treznost in oddelala nastop, kot se šika. Z energijo, jasno.


* Gašper Prus



Komentarji
komentiraj >>