V Slovenskem etnografskem muzeju so gostujočo razstavo Orinoco podaljšali do septembra 2012. Bonus petih dodatnih mesecev lahko izkoristimo, da spoznamo staroselska ljudstva in njihova življenja ter običaje.
Muzeja ne definira njegova arhitektura, niti ljudje, ki v njem delajo in delujejo. Jedro muzeja je muzejska izkušnja in srce te izkušnje so predmeti, s katerimi se v muzeju srečujemo. To izkustvo nas seznanja z več problematikami. Ob vstopu v muzejske prostore ne moremo mimo dejstva, da so le redko razstavljeni predmeti nastali z namenom, da bi se znašli v trenutnem nahajališču. Naloga muzejev torej ni tako lahka, kakor se v prvo zdi. Predstaviti morajo predmete v kontekstu, iz katerega so bili izvzeti. In to morajo storiti na atraktiven način, torej tako, da bo obiskovalec muzejsko izkušnjo odnesel s seboj. Pustiti mora neko sled.
Razstava Orinoco, ki nosi podnaslov Indijanci amazonskega deževnega gozda, prinaša tako vprašanja o kontekstualizaciji predmeta kot tudi nekatere preizkušene rešitve, ki obiskovalca popeljejo v drug kraj in čas, v drugačen kontekst. Morebiti so te rešitve in sama tema razstave pripomogle k temu, da so rok odprtja podaljšali do drugega septembra. Predvidoma naj bi namreč razstava potekala eno leto, s svojim začetkom v aprilu 2011, ki sovpada z mednarodnim letom varovanja gozdov.
Kje drugje kakor v Slovenskem etnografskem muzeju bi lahko dobila svoj prostor razstava, ki pripoveduje o vsakdanjiku venezuelskega staroselskega prebivalstva, živečega ob reki Orinoko? Obsežno zbirko predmetov, preko 700, iz fundacije Cisneros so razporedili v prvem nadstropju muzeja. Ker gre za gostujočo razstavo, je zasnova zanjo prišla skupaj s fondom neposredno iz Venezuele. Torej se znajdemo pred predstavitvijo, ki so si jo zamislili strokovnjaki, ki živijo neposredno v stiku z artefakti in jim je porečje Orinoka bliže kot evropskemu obiskovalcu.
Poizkus poustvarjanja bogate in svojevrstne narave porečja nas že v prvi razstavni sobi popelje v pisan in bujni svet, kjer so ritem življenja in njegove dinamike prilagojeni deževnemu gozdu. Zelenje in eksotični zvoki nas kasneje spremljajo po celotnem obhodu. Ker sem se po razstavi sprehodila v mrzlem deževnem dnevu, sem bila ob tistem terminu tudi edina obiskovalka, kar je potenciralo izkustvo poustvarjene dominantne narave. V velikih prostorih, obdanih z ogromnimi panoji s prizori vsakdanjega življenja staroselcev, kjer dominira zelena barva, sem lahko občutila strahospoštovanje, ki ga mestni človek ne pozna.
Narava je močna in jo je potrebno spoštovati, to spoštovanje pa razna plemena izkazujejo z življenjskim slogom. Vse, kar imajo, prihaja iz narave in se v naravo vrne. Pletene košare, orodje, posodje in nakit, vse nastane iz materialov, ki so na voljo. Pohištva ni. Samo šaman ali kak pomemben veljak ima lahko svoj lesen stol, zmerom oblikovan v podobe iz narave. Ostali lahko svoj počitek poiščejo v umetelno izdelanih visečih mrežah.
Vsako izdelovanje predmeta ali hrane je podvrženo dolgim procesom obdelovanja, ritualom, ki artefaktu dajo dolgotrajnost in kvaliteto. Vendar se moramo zavedati, da kljub vsemu čas razgradi vse. Vsak predmet je namenjen propadu, ciklični vrnitvi k naravi. Predmeti razstave predstavljajo torej anomalijo, saj bodo živeli večno. Vendar nam brez te anomalije ne bi bili dosegljivi in nam ne bi omogočali vpogleda v daljno deželo in v življenja, tako različna od naših.
Razstava Orinoco je prava muzejska izkušnja, saj te ne pusti ravnodušnega. Bolj kakor izobraževalno vrednost pa nosi v sebi ideje, ki spodbujajo razmišljanja o pomenu kulture, o raznolikosti življenj in o naravi, kar je vedno aktualno in dobrodošlo.
V deževni gozd se je podala LeaS.
Komentarji
komentiraj >>