Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Anekdote modernistične arhitekture Jugoslavije (1690 bralcev)
Torek, 17. 4. 2012
Mateja Kurir



Povedali bomo nekaj zgodb in anekdot o modernistični arhitekturi na prostoru bivše Jugoslavije, ki smo jih zbrali na petkovi konferenci Nedokončane modernizacije. Saj veste, zaodrje je vedno bolj sočno od tistega, kar se dogaja na odru.

Na sliki: notranjost paviljona Jugoslavije na svetovni razstavi EXPO leta 1958 v Bruslju, arhitekt V. Richter.
Minuli konec tedna je v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje potekala zadnja etapa projekta Nedokončane modernizacije: med utopijo in pragmatizmom, ki je prvič celovito preučeval arhitekturo in urbanizem nekdanje Jugoslavije. Na zaključni konferenci tega dvoletnega raziskovalnega početja se je v Ljubljani zbralo 25 domačih in tujih arhitektov, arhitekturnih kritikov, urbanistov, blogerjev, publicistov in urednikov. Z besedo in sliko so predstavljali tisto, kar je še nekaj dni na ogled na razstavi Nedokončane modernizacije v Umetnostni galeriji Maribor, kjer je svoje oči pasel tudi Radio Študent.

Zato se tokrat ne bomo spuščali v ponovno kritiko vsebinske širine in ideoloških pozicij tega projekta, kot je recimo ta: »Modernistična arhitektura in urbanizem iz obdobja socialistične Jugoslavije razkrivata mnoge izvirne, eksperimentalne in progresivne modele. V obdobju povojne gospodarske rasti je bilo načrtovanje mest in naselij v naši nekdanji državi na zavidljivi ravni.« Tokrat bomo raje pasti in prednosti modernistične arhitekture zgolj pripovedovali: zbrali smo nekaj najboljših citatov in zgodb petkove konference. Saj veste, zaodrje je vedno bolj sočno od tistega, kar se dogaja na odru. To zaodrje za gradbenimi odri, te zgodbe, ki ostajajo na robu, lahko namreč bistveno osvetlijo duh časa in njegovo arhitekturo.

Začnimo leto dni po koncu druge svetovne vojne. Kot je opozoril eden od pobudnikov projekta Nedokončane modernizacije, hrvaški publicist in urednik Maroje Mrduljaš, lahko svobodomiselnost in alternativnost graditeljev Jugoslavije verjetno najbolj plastično ponazori Krležev citat: »Anyone who has no parachute should not fly with us.« Taki progresivnosti pa lahko v istem zamahu dodamo vzporedno gesto regresije z neko čudno skulpturo, ki je kot leseni Eifflov stolp stala v središču Zagreba. Ta leseni sarkofag z rdečo zvezdo je stal na trgu Bana Jelačiča in v povojnih letih pokrival kip človeka, po katerem je trg poimenovan. Preteklost je bila v Jugoslaviji velikokrat preveč subverzivna.

Prihodnost in njeni nastajajoči simboli pa so bili svetli in odprti. Arhitekt Richter je v petdesetih pripravil ultra moderen, transparenten in konstrukcijsko napreden paviljon Jugoslavije na svetovni razstavi EXPO v Bruslju. Predstavil je vizijo utopične modernosti kot spoja znanja tehnike, umetnosti in politike. Vendarle pa je ta prosojna, minimalistična stavba slikala preveč moderno podobo Jugoslavije, kot si jo je predstavljalo njeno vodstvo. Da futuristični paviljon ne bi deloval tako hladno, so po naročilu KP glavno avlo nastlali z lutkami, ki so prikazovale folklorna oblačila šestih narodov.

V istem času so na desnem bregu Save otvorili velik kompleks Zagrebškega velesajma. Leta 1958, ko ga je obiskal Tito, so tu razstavljali prototip supermarketa. Preden se je ta osnovna enota potrošniške kulture prikazala v prostoru širom Jugoslavije z bolj ali manj posrečenimi arhitekturnimi rešitvami, so na tem sejmu hostese obiskovalcem prikazovale, kako cela zadeva sploh deluje. Na vhodu so vzele košarico in se sprehajale med pločevinastimi policami.

Šestdeseta leta 20. stoletja so bila čas sunkovite gradnje središč novih prestolnic, turističnih kompleksov in stanovanjskih sosesk. Arhitekturno so stavbe deloma sledile internacionalnemu stilu modernizma, saj so bili med vodilnimi jugoslovanskimi arhitekti učenci Le Corbusiera, na določenih mestih pa so njegove postavke zaostrovale ali pa izboljšale. Zagotovo so te stavbe, med drugim tudi stanovanjski blok Stanka Fabrisa v Zagrebu, s svojo impozantnostjo in inovativnostjo prepričale Orsona Wellesa. Ta jih je uporabil kot scenografijo svojega zvezdniškega filma Proces, ki ga je po Kafkini podlogi snemal leta 1961 v Jugoslaviji zato, ker ga češki režim ni spustil v Prago.

Kakšno vizionarsko podobo je ustvarjala Jugoslavija, lahko vidimo po drugi strani tudi v spomeniku Vojina Bakića na Petrovi gori. Srebrno svetlikajoč se stolp amorfnih oblik, ki se v krogu pne v več nadstropjih, je bil leta 1982, ko je ideja Jugoslavije že začela razpadati, postavljen kot spomenik žrtvam druge svetovne vojne. Kot je opozoril Mrduljaš, tega spomenika danes pravno formalno ni: ker ni vpisan v noben kataster in tudi leži na parceli, ki meji na tri občine, v registrih ne obstaja in ga zato ni mogoče zaščititi. Tako je prepuščen propadu. Začel pa je tudi fizično izginjati, saj okoliški prebivalci iz njega trgajo svetle panele in jih preprodajajo. Njegova okolica pa se zarašča prav tako kot vrt Muzeja narodne revolucije v Sarajevu, kjer se vsako leto na dan mladosti še vedno zbirajo tisti, ki verjamejo v bratstvo in enotnost.

Projekt Nedokončane modernizacije je šel v smeri, da pokosi travo in odpihne prah s pozabljenih arhitekturnih mojstrovin nekdanje Jugoslavije. Obsežni posegi v prostor, ki so se zaradi pomanjkanja sredstev gradili desetletja, so bili na novih, ogromnih zazidljivih površinah oblikovani kot utopija socialistične idealne družbe. Velikokrat so bili realizirani le deloma, zato je njihova končna podoba nedokončana ali pa je nerazpoznavna mešanica več projektov. Tako so ob gradnji novih centrov politične in družbene moči skoraj vedno pozabili zgraditi še pripadajoči kongresni center. Paradigmatsko je, da so prostori za diskusije v državi, kjer so se stvari reševale v zaprtih pisarnah in na hodnikih, umanjkali brez večjega manka.

Konferenca Nedokončane modernizacije je skušala z diskusijo pokriti ta manko o arhitekturi tudi z priznanimi tujimi gosti, kot sta bila Nicholas Fox Wrber in Hans Ibelings. In čeprav ji lahko ob tako širokem polju obdelave na določenih mestih očitamo pomanjkanje kritične ostrine, je s sočnimi zgodbami zapolnila manko istoimenske razstave v Mariboru.

Diskusijo manka je prispevala Mateja Kurir.


Komentarji
komentiraj >>

Re: Anekdote modernistične arhitekture Jugoslavije
sss [17/04/2012]

Komad "Zemlja pleše" prosim, če bo kje na voljo za dolpoteg:))) LOL
odgovori >>