Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
JULIA HOLTER: Ekstasis (RVNG, 2012) (ponovitev 26. 4. 2012 ob 00:30) (1697 bralcev)
Sreda, 18. 4. 2012
Jaka Bulc



Okrancljana in dodelana druga plošča Kalifornijčanke... * v celoti
Zdi se, da dnevnosobno kantavtorstvo v zadnjih letih doživlja paradigmatsko preobrazbo. V preteklosti smo v tej glasbi iskali predvsem intimnost, iskrenost, človeškost in sporočilnost, zdaj pa, in na to kaže tudi navdušenje nad najnovejšo izdajo Julie Holter, te kvalitete niso več v ospredju. V skladu z duhom časa so pesmi na plošči Ekstasis rezervirane, distancirane in apolinično sterilne, sporočilnost pa je zaradi načina podajanja besedila potisnjena na stranski tir. Vsaj v določeni meri, saj sčasoma skozi razpoke sivega zidu dodelane preračunljivosti posijejo svetli žarki težko določljive nostalgične patine, ki na koncu le uspejo splesti čutno in čustveno vez med ploščo in poslušalcem.

Julia je svojo brazdo jasno zarezala že s prejšnjo ploščo Tragedy, ki je bolj kot na pesmih bazirala na temačni atmosferi in raziskovanju širnih zvočnih pokrajin. Resnično širnih pokrajin. Holterjeva je namreč multiinštrumentalistka in očitno izjemno uživa v plastenju neštetih malih zvokov v bogate kolaže. Na srečo je ta dimenzija njene glasbe opazno prisotna tudi na pričujoči plošči Ekstasis, ki pa se od prejšnje vseeno razlikuje v pomembni točki. Megličasto zamazanost je nadomestila odločna jasnost, ki sicer še vedno ostaja v sferah sanjskega in eteričnega, a na dosti bolj artikuliran in poslušljiv način. Pesmi tako držijo vodo tudi izven konteksta, melodije nekaterih pa se prav hitro zasidrajo v glavo.

Ekstasis je tudi plošča, ki ima izrazito evropsko aromo, pa naj se to sliši še tako čudno. V zadnjem času je predvsem Zachu Condonu z Beirut uspevalo Evropo absorbirati, prebaviti in zapakirati tako, da je njena posredovana ideja izpadla bolj pristno od dejanske stvarnosti. Julia Holter se je tega lotila na precej bolj subtilen in prefinjen način. Njene okrancljane in komorne skladbe evocirajo staro celino z bežnimi vinjetami katedral, starih ruševin, dunajskih plesnih dvoran in osamljene vožnje po švicarskih Alpah, ki pa vedno ostanejo le par milimetrov izven dosega.

Julia tako pogosto bolj kot na svoje sodobnike spominja na Nico oziroma na Sibylle Baier, predvsem v bolj retro pesmih, med katere bi lahko na primer uvrstili Marienbad in Moni Mon Amie. Spet drugič pa se z uporabo beatov, anorganskih synthov in najdenih zvokov postavi na popolnoma drugo stran spektra, tja k eksperimentalnemu ambientalu izvajalcev, kot sta Julian Lynch in Grouper. V vsakem primeru gre za izvajalko, ki še zdaleč ni le preprosta kantavtorica. Julia Holter igra glasbo, ki je kompleksna, večslojna in brezčasna, na trenutke pa tudi prav presenetljivo in prijetno konotativna.


* Jaka Bulc




Komentarji
komentiraj >>