Recenzija nastopa 24-letnega armenskega pianista Tigrana Hamasyana, ki je na solističnem recitalu z gorečo virtuoznostjo, značilno za stare sovjetske mojstre, in produkcijskimi vložki v živo navdušil množico v Klubu Cankarjevega doma in naredil samosvojo uverturo v bližajoči se festival Druga godba... * v celoti
Čeprav Armenijo eni poznamo kot deželo, ki je bila v še ne tako davni preteklosti del Sovjetske zveze in je kot po tekočem traku ustvarjala slovite klasične pianiste in skladatelje, kakršen je bil Aram Hačaturjan, ter pedagoge, kakršna je bila prva žena pianista Iva Pogorelića, ne smemo pozabiti, da je bila prestolnica te osrednjeazijske države, Erevan, pred drugo svetovno vojno eno izmed svetovnih središč bigbandovskega džeza.
Značilnost torkovega Hamasyanovega nastopa v Klubu Cankarjevega doma je stilski amalgam brezhibno in elegantno izpeljane virtuoznosti, ki svoje bleščeče podobe dobiva ne samo ob glissandiranih arpeggiih, ampak tudi v momentih, ko poslušalec postane občutljiv do drobnih zvokov, ki jih nenamerno ustvarjajo ostali poslušalci. Na tako koncentracijo in dinamiko smo lahko naleteli tako pri tolmačenju skladb Franca Liszta kot tudi pri igranju Keitha Jarretta. Kot da mu to ne bi bilo dovolj, maestro Hamasjan prestopi iz tega templja na ozemlje 'work-in-progressa', v katero se poglobi ob uporabi antenskega tranzistorja, mikrofona z mešalno mizo in melodike s pihalnim črevom. In čeprav so skladbe, ki jih najdemo na njegovi zgoščenki „Fables“, vse po vrsti originali, jim Hamasjan v živo podari povsem nove aranžmaje ter se pred ljubljansko množico odpre do ranljivosti. Ob uporabi beat boxa si prilašča različne zvene kot kakšen poulični ali klubski MC, vmes filtrira akcentirane ideje Triloka Gurtuja, s čimer je drzno skočil mimo klasičnega recitala in končal koncert v ploskajoči navezi z občinstvom.
Tigranovih navdušencev in navdušenk na koncertu ni manjkalo, pri čemer ne mislimo na najstniške nimfete na večerih Pingpong jazza v Kinu Šiška, ampak na publiko, ki se bliža štiridesetim letom. Tako častilci tega „enfant prodigea“ kot tudi kritiki enodušno poudarjajo tako imenovano bimodalno igranje oziroma ločeno igranje obeh rok naenkrat kot dodatno vrednost njegovih koncertov, ki vsakič znova navdihuje. In čeprav je leta 2004 kot najstnik zmagal na mednarodnem tekmovanju Thelonious Monk, bi ime tega klavirskega maga le težko povezovali z eklektičnim slogom, ki smo ga poslušali v Klubu Cankarjevega doma, ko stoječ nad strunami klavirja ob spremljavi delay-efekta večplastno vzorči lastne vokale, prikliče v spomin eksperimente norveških čarodejev Molvaerja ali Henriksena v srečanju s sufističnimi odmevi Saadet Türköz, vendar on sam kot nekakšen one-man-bend. In čeprav v intervjujih pogosto omenja in poudarja zvok novejših prog-metalskih skupin in njegov menedžment z usnjenim plaščem forsira avtobiografsko črto rockerske podobe, v spopadu s pianističnim izrazom, ki se vedno vrača k prvinam klasičnega impresionizma in njegovim improvizacijskim potencialom, vse te bistveno sekundarne strategije pač padejo v vodo. Torej prav v imenu prilastitve raznorodnih vplivov, denimo v recitaciji sodobnega armenskega pesništva v zvenu s troakordno rockersko harmonizacijo, se je le težko izogniti avri Hamasjana-eklektika.
Mogoče ne bi bilo odveč slušateljevo pozornost usmeriti proti dvema drugima dogodkoma, ki sta se odvijala istega dne in bi po sinhroni liniji lahko bila zapisana v naši recenziji. Prvi je iz pritličja Cankarjevega doma, kjer se je ob čebuli, siru in vinu nadaljevalo Brecljevanje, mehkoteroristični happening, ki v svojih multilateralnih držah tudi odpira uvid v umetnostno pot, ki se referira na preteklost neke radikalne avtobiografije. Drugi pa je solistični koncert bobnarja Marjana Staniča, čigar raziskovanje tako orientalskih kot tudi balkanskih ritmov je istega večera potekalo v ciklusu Neforma v Španskih borcih. Interesantno bi bilo videti na neki ne preveč idealistični platformi, kako bi se te variable udejanjile pod prsti malega armenskega polastitelja.
* Vid Jeraj
Komentarji
komentiraj >>