Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Razkrita telesa (2333 bralcev)
Četrtek, 19. 4. 2012
Sonja Zlobko



Kabineti čudes, tezavri, muzeji so shranjevali posmrtne ostanke ljudi v razstave, ki so služile poučevanjem evolucionističnih resnic. Velikokrat so bazirale zgolj v kolonialnih percepcijah neciviliziranosti nekaterih ras, staroselcev in 'spak'. V kolonijah so ropali grobove, kradli telesa in na ta način zelo preprosto pridobili izredno veliko muzejskih primerkov ...
Razstavljanje človeških teles ima globoke korenine v zgodovini. Razstava, ki si jo lahko ogledamo na Gospodarskem razstavišču, pa je samo še ena kaplja v morje fascinacisa nad razkrivanjem antropometričnih podatkov ali funkcionalnosti teles, organov.

Kabineti čudes, tezavri, muzeji so shranjevali posmrtne ostanke ljudi v razstave, ki so služile poučevanju evolucionističnih resnic. Velikokrat so bazirale zgolj na kolonialnih percepcijah neciviliziranosti nekaterih ras, staroselcev in 'spak'. V kolonijah so ropali grobove, kradli telesa in na ta način zelo preprosto pridobili izredno veliko muzejskih primerkov. Britansko izropanje Egipta in Grčije, njunih ostalin preteklosti, je dobro poznano, muzeji pa so z mistificiranostjo oddaljenosti zgodovine eksponatov dobili velik del finančnega zalogaja. Če ta, tudi tisočletja stara zgodovina ne vzbudi vprašanja o etičnosti razstavljanja egiptovskih mumificiranih teles zaradi oddaljenosti smrti kot središčnega dogodka pri razpravljanju, je nekako razumljivo. A pomislite, da so na Londonskem mostu v devetnajstem stoletju razstavljali na sulice nabita skorajda še sveža razkosana telesa Aboridžinov in za ogled računali nekaj drobiža. Poveličevanje Evrope in učvrščevanje njene nebulozne prepomembnosti je bilo ravno s takšnimi 'najdbami' utemljeno in v takratni percepciji za konstitucijo imperija nujno.

Pa je danes kaj drugače? Malo je. Če skočimo nazaj na razstavo Razstavljena telesa, je govorica, ki je prešla že v status globalne legende, da so na razstavi postavljena trupla kitajskih zapornikov in izobčencev, pravzaprav verjetna, ni pa nujno resnična. Glede na prej poudarjeni zgodovinski opis se stvar sama po sebi ne zdi tako čudna, to je pač človeška nenapisana dediščina, a iz današnje perspektive res neokusna. Trditev je izustil Dr. David Nicholli, svetovalec birminghamske bolnišnice in aktivist za človekove pravice. Organizatorji razstave so temu seveda nasprotovali in trdili, da naj bi trupla prejeli od etično neoporečnih kitajskih dobaviteljev, vendar je tenzija ostala v zraku brez pravega pojasnila, kako pač je.

In če vzamemo za resnico to, da so razstavljena telesa tista, ki so bila s privolitvijo teh posameznikov darovana znanosti, to še vedno ne spremeni vprašanja etičnosti. Bi ga pa v primeru inverzne resnice potenciralo. Sicer vprašanje etičnosti ni nič drugačno kot v preteklosti, a sedaj je bolje artikulirano predvsem zaradi povratnosti informacij. V muzejih so namreč ugotovili, da v reševanju svoje kolonialne preteklosti potrebujejo samorefleksivne opazke, ki bi vsaj delno preobrnile tudi muzealsko etiko. Posledično so govorili o odgovornem razstavljanju teles in spoštovanju kontekstulne dediščine mrtvega, vendar nikoli niso prišli zares blizu k dejstvu, da na razstavni kup nikoli ne grabijo teles, ki bi bila 'naša' in ne 'njihova'. Deficit etičnosti kljub samorefleksiji muzejev obstaja preko muzejev samih. Drugorazredni ljudje so zgolj sredstvo za izobraževanje ali pa opozarjanje; percipirani kot brezimneži v množici, v muzejih njihova telesa razlastijo tudi zgodbe. Tako je etika početja v kontinuiteti spremljanja preteklosti dandanašnji mogoče poglobljeno vzeta v obzir, ne pa presežena.

A še vedno ostaja neodgovorjeno vprašnje - kaj nas torej žene na takšne razstave? Vzporednice zdajšnje razstave in preteklih čudes ne temeljijo samo na grabljenju teles iz tujih dežel na kup, pač pa tudi v verjetju, da ta služijo predvsem znanosti in poučevanju. Ravno slednje je opravičevalno prepričanje, da razstave, vse od razstav spak prek mrtvih razkosanih brezdomcev v pariški mrtvašnici ob Notre Damu, na kol nataknjenih Aboridžinov do današnjih Razstavljenih teles kdorkoli sploh postavlja. Trditev sicer zdrži v svoji pavšalnosti, sploh ko ta razlog pripišemo kontekstu razstave Bodies revealed, kjer so deli telsa, organi in sistemi predstavljeni kot učni elementi za študente medicine, kot so navedli organizatorji v opisu, s strokovnimi opazkami, brez vsake konkretne muzejske interaktivnosti. Pa ne da bi bila rešitev v spektaklu, pač pa bi razstava zaradi rastavnega objekta morala preseči naracijo, ki doseže le to pavšalnost utemeljitve razstave. Dejstvo je izredno bizarno; razstava obiskovalcu, ki ni študent medicine ali kakšnih sorodnih ved, ne pove malo. Vsekakor pa nič več kot kakšen virtualni pregled telesa z opisi ali anatomski atlas. Kaj je torej tisti pravi srž tega, da tako množično rinemo med Razkrita telesa?

Fascinacis se skriva v zeitgeistu. Če smo prestopili meje navdihovanja nad tem, da lahko vidimo notranjost človeškega telesa in s tem razumemo njegovo delovanje, ker to že vemo, je zdaj čas, ko človeško telo predstavlja fascinacis pristnosti. V dobi ponovitev izvirnikov je razkriti fizis tista referenca, kjer se nepotvarjanje resničnosti še da ujeti in ta referenca vrne izgubljeni občutek popolne razkritosti, pristnosti. Skratka, razkrita telesa pravih ljudi so emblemi enkratne neponovljivosti in pogleda ne ustavljajo ter dolgočasijo s svojo generičnostjo. V nekoč živih razstavljenih telesih še zaslutimo pristnost, ki nam je drugače odvzeta. A o nenavadnosti našega duha priča to, da ob tej pristnosti hkrati pozabljamo ravno na pristnost razstavljenih ljudi, saj jih v generične modele opazovanja spremeni proces objektivizacije in izbris zgodb tako, da se osebne in enkratne kategorije življenja razstavljenih posameznikov nadomešča z obče obravnavanimi znanstvenimi opisi in klasifikacijami, na kar so opozorili že mnogi sestavki in razčlenjevanja ob podobnih razstavah.

Opis razstave ne more preseči splošnosti tega, da so na razstavi razstavljena telesa in organi po klasifikaciji telesnih sistemov z golimi opisi. Zanimivost je to, da so razstavljeni tudi od bolezni ali zunanjih faktorjev prizadeti organi. Torej možgani po kapi, srce po infarktu, cirozna jetra in pljuča kadilcev, ob katerih lahko simbolično odvržete škatlo cigaret. In seveda ob tem pomislite na to, kam bodo ti cigareti šli, čeprav mogoče za nekatere to ni prava intriga. Razstava je torej orientirana tudi na nekakšen novodobni heltizem, ki posredno opozarja na zadrege nezdravega življenja. A to je skorajda že druga zgodba.

Kljub ogledu razstave ni nehala kaditi, ni pričela ne z dieto ne s športnim udejstvovanjem Sonja Zlobko.


Komentarji
komentiraj >>