Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
WIRE: The Black Session Paris, 10 May 2011 (Pink Flag, 2012) (564 bralcev)
Sreda, 25. 4. 2012
Robert Suša



London kliče, a niso Clashi! Britanski bend Wire je bil pomemben člen v razvoju post punka v poznih sedemdesetih letih. Poleg ducata studijskih in še več koncertnih albumov, uradnih ali bootlegov, tokrat v terminu RŠ koncerta uživamo ob svežem albumu The Black Session, posnetem v Parizu, na francoskem nacionalnem radiu... * v celoti
London kliče, a niso Clashi! Britanski bend Wire je bil pomemben člen v razvoju post punka v poznih sedemdesetih letih. Poleg ducata studijskih in še več koncertnih albumov, uradnih ali bootlegov, tokrat v terminu RŠ koncerta uživamo ob svežem albumu The Black Session. Ta je bil posnet 10. maja lansko leto v Parizu, v studiu francoskega nacionalnega radija, in sicer v okviru tako imenovanih Black Sessionov, radijskih koncertov pred stotimi povabljenimi pari rok, ki na omenjenih sessionih aplavdirajo že od leta 1992, predvsem britanskim indie bendom.

Wire, eden inteligentnejših bendov britanske punk pomladi, se je formiral daljnega leta 1976. Eni od pionirjev post punka so od cvetočega punk kolorita odstopali z eksperimentalnimi barvami in artističnimi niansami svojega svojstvenega glasbenega izraza. Zvok klasičnega kvarteta je začinil producent Mike Thorne, ki je svojo plodno kariero začel prav z njimi, nato pa utiral pot še nekaj odličnim albumom Soft Cella, Bronski Beata in Johna Calea. Prav tako so bili jezni mladeniči s skrivnostnimi besedili opozicija nihilističnim punk besedilom. Prvi album je nosil ime Pink Flag, kakršna bo kasneje plapolala tudi na istoimenski založbi benda. Enaindvajset kratkih, ostrih šok komadov na prvencu je bilo navkljub punk revoluciji še vedno nekaj neobičajnega za konzervativno britansko sceno. Komercializaciji, ki se ji je punk že udinjal, so se Wire upirali tudi z naslednjim albumom Chairs Missing, ki skupaj s tretjim albumom 154 zaokroža nepozaben trikotnik punk inkarnacije benda. Albumi, ki so sledili v osemdesetih letih, so bili bolj pop elektronsko, še kasnejši pa techno rockersko naravnani.

Wire so že leta 1981 izdali Document And Eyewitness, koncertni album, ki je bil večinoma sestavljen iz popolnoma novega materiala. Po tem koncertu so tudi prvič razpadli in se kasneje zopet nekajkrat sestali. Katalog nocojšnjega albuma The Black Session kaže na to, da tokrat novih pesmi ni. Se pa Wire izogibajo trendu hitoidnih živih albumov že od nekdaj in nostalgiji zabijajo nož v hrbet. Več kot pol komadov tako prihaja z zadnjega, lanskoletnega studijskega albuma Red Barked Tree. Zapuščino prvih treh albumov obujajo le trije komadi, med njimi z nojzom pošprican bis, različica skoraj neprepoznavno razčlenjenega komada Pink Flag. »My God, they're so gifted!« kriči Colin Newman v starem favoritu Two People In A Room, in kot da bi pri tem imel v mislih sebe in svoje pajdaše. Newman, Graham Lewis in Robert Gotobed Grey, stari mački blizu šestdesetih, so za potrebe turneje angažirali kitarista Matta Simmsa, ki je zamenjal Margaret Fiedler McGinnis. Že takoj je potrebno pripomniti, da The Black Session ni najboljši koncertni album Wire in bo fenom v spominu ostal le kot dokument-satelit zadnjega studijskega albuma. Publika je na začetku gledališka, razlog pa je iskati v tem, da koncert odpira začetku prilagojen miren komad Adapt. Nato smo priče prihodu hardkorovsko hitrega Cometa z odličnim enostavnim refrenom: »And the chorus goes b-b-b-b-b-bang then a whimper”. Nasploh so glasnejši in hitrejši komadi tisti, ki držijo glavo plošče nad vodo in publiko na pozor. Z izjemami seveda. Potrebno je izpostaviti veličastno izvedbo kjurovsko melanholične Down To This, enega vrhuncev albuma, kjer se omenja sintagma fragmentirana simetričnost, ki bi lahko najbolje opisala zaporedje komadov obskurnih tem in atmosferičnega zvoka. Žametnemu Clayu z odmevom hita I Am The Fly sledi r.e.m.-ovski Map Ref. 41ºN 93ºW , ki se geografsko gledano nahaja v Iowi, njemu pa metronomsko precizni Drill, čigar tehnika petja je še najbližja Ianu Curtisu.


* Robert Suša




Komentarji
komentiraj >>