Četrtek, 26. 4. 2012
Peter Recer
Recenzija koncerta Puta Madre Brothers, trojnega one-man benda, ki je veseljačil v Menzi pri koritu... * v celoti
Ta torek je FV Music v Menzo pri koritu pripeljal avstralske veseljaške posebneže Puta Madre Brothers, ki pa bi jih tako po zvočni kot tudi po vizualni plati lahko umestili med mehiške s tekilo podprte kavboje. Trojica iz Melbourna se namreč zvočno nanaša na karikaturo mehiških mariačijev. Pred njimi pa je nastopila domača zasedba Dablablues.
Sestavlja jo duet kitare in orglic in je žanrsko bistveno bolj definirana, kot pa se je izkazalo pri zasedbi Puta Madre Brothers. Duet Dablablues se namreč vrača v znano preteklost blues veljakov, kot so Howlin’ Wolf, Muddy Waters, John Lee Hooker, in preigrava blues formo. Ob kitari in orglicah ritem podajata z udarjanjem noge ob tla in tako ustvarjata vzdušje izročila, ki so ga ustvarjali blues glasbeniki. Njuno igranje se bolj kot v prihodnosti navdihuje v preteklosti, išče stare glasbene navdihe in jih podoživlja. Ob tem pa v interpretaciji ne ustvarjata ravno najbolj pristnega vzdušja. Njuno muziciranje je sicer čisto zanimivo, da poslušalec z zanimanjem prisluhne njuni izvedbi določene pesmi, obenem pa njun glasbeni pečat deluje preveč ohlapno. Interpretacija pesmi namreč izgublja svoj naboj in bolj kot lastno izražanje v ospredje pride zgolj podajanje bluesovskih form. Žal pa je blues glasba, kjer je izredno pomembno osebno izražanje, glasbenik mora v pesmi vnesti del sebe, svojo dušo. V nasprotnem primeru namreč dobimo preprosto podajanje ustaljenih kitarskih prijemov. Zaradi slednjega sta Dablablues dajala vtis, da se bolje kot na koncertnih odrih znajdeta v kakšnem barskem okolju.
Za njima pa so na oder prišli avstralski Puta Madre Brothers. Kot rečeno, zvočno podoživljajo mariači glasbenike, obenem pa jih odlikuje še ena posebnost, in sicer njihova sestava. Vsak od treh glasbenikov namreč tvori samostojno celico, kot jo lahko vidimo pri one-man bendu. Torej kitara v rokah, na noge pa se igra na basovski boben in činele. Taka sestava benda samodejno vzbudi zanimanje in kar kliče po preverjanju, kako zasedba deluje na odru.
Puta Madre Brothers so karikatura mariači glasbenikov. Torej veseljaki, ki so vidno zmedeni, obenem pa resni zaradi uniforme in brkov. Pričakovano je razštelana tudi njihova glasba, obenem pa je zvok oster kot tekila in močan kot konj. Kljub zunanji komičnosti je bilo njihovo igranje trdno in osredotočeno, obenem pa veseljaško gibljivo. Raztezali so se od glasbe špageti vesternov pa do primerjave s pesmijo Corona zasedbe Minutemen. Inštrumentalne ali pa v španščini odpete pesmi so bile interpretirane v skladu z njihovo zunanjo podobo. Če je glasbenik na levi ob kitari močno podajal ritem na basovski boben, je basist nadgrajeval zvok z nožnim tamburinom, drugi kitarist pa je s kitaro udarjal ob činele. Skupina je proizvedla kontrolirano raztreščen zvok, ki pa je ob naslednji pesmi postal mamljivo zagruvan, medtem ko so kasneje prerešetali občinstvo s trojno bas-boben podlago. Električni kitarist podaja žareče zvočne odtenke, medtem ko akustična kitara vnaša glasen španski temperament. Kaos in komičnost se križata s hrupnim, hitrim in - kar je še najbolj pomembno - z zelo doživeti igranjem, zato publika pod odrom postane enako plesno gibljiva. Ob tem velja pripomniti, da je škoda, da je bil torkov koncert bolj slabo obiskan, drugače bi se razvila nadvse zanimiva žurka.
Čeprav Puta Madre Brothers delujejo površno, v glasbo vnašajo različne nianse in tone igranja. Njihova glasba je živa ne zaradi razbijanja po razklumpanih inštrumentih, temveč zaradi občutka nenehnega zvočnega dialoga, ki nastaja iz trenutnega navdiha. Z vnašanjem različnih odtenkov postaja glasba širša in vedno bolj doživeta. Trije mariačiji so tako ponudili nadvse pristno glasbeno izkušnjo, obenem začinjeno z dobro mero humorja.
* Peter Recer
Komentarji
komentiraj >>