Četrtek, 12. 2. 2004
dani
Že, ko sem si konec leta 2002 prvič skozi svoje sluhovode potisnil ameriški duet primernega imena The Books, sem vedel, da prisostvujem nečemu nadvse magičnemu čarobnemu in originalnemu, kar bo kar težko opisati z besednim zakladom, ki je na voljo. Nečemu, kar izpostavi žanrsko nišo svoje vrste in ni primerljivo z ničemer, kar bi kužilo moje ušesje kdajkoli do sedaj. Ok. Že res, da nalezljiva in mojstrsko sestavljena mineštra bizarnih in nenavadnih semplov ter živega inštrumentarija, s katerim me je preprosto šokiral in zapeljal prvenec "Thought For Food", ni bila nekaj tako revolucionarnega, da tovrstnih procesov še nikoli ne bi zares zaznal. Ne. Je pa povsem res, da sta se ustvarjanja The Books lotila na povsem svež in nepretenciozen način, iz minimalnega inštrumentarija, ki je dosegel le vibrafone, bas, akustično in električno kitaro, čelo in violino, sta izvlekla popoln maksimum na skrajno nenavaden način, dosegla neverjetno subtilne in preproste rezultate ter nenazadnje z izborom semplov same godbe nista preobložila do zadnjega vzdihljaja. Sami glasbi, ki diha kot že dolgo ne, sta namreč prepustila kar preveč odprtega, oz. prostega prostora za miganje, razvijanje in raziskovanje, semple pa vedno naložila prav tja, kamor tudi sodijo - brez pretiravanja in zgolj za namene koncepta pripovedovanja zgodb običajnih ljudi. Poleg tega pa skrbno sestavljene zgodbe in opažanja sveta in življenja, ki ga živimo, ki jih pričarata kitarist Nick Zammuto in čelist Paul De Jong, ponujajo kar preveč črnega, prikritega humorja, zabave, čustvenega preliva ter nenehnega, intervalnega prehajanja od melanholije k veselemu razpoloženju ... (več) ...
... Plošča "Thought For Food" je bila torej popoln šok in veliko presenečenje, ki je priletelo od neznano kje. Ob poslušanju novega albuma "The Lemon Of Pink" pa je element presenečenja kaj hitro izginil. Nova plošča namreč ne prinaša nič kaj občutno drugačnega ali popoln odmik od preteklosti, ampak na skrajno samosvoj in edinstven način ideje prvenca ponese na nov, polno zamišljen in izpeljan nivo. Če je prvenec deloval predvsem kot originalna, a tudi kaotična zmes vsega mogočega, pa z drugo ploščo The Books tem idejam nadeneta urejeno in do vsakega detajla dodelano podobo, ki točno ve, kaj hoče in kako to doseči. Kosi muzike na novem albumu namreč prvič delujejo kot prave pesmi z repom in glavo, ki v treh minutah povedo bistvo. Ok. Že res, da marsikateri komad še vedno diši po njuni najljubši 'reži in lepi kar ti pade pod roke' praksi, a zato tokrat vse več prostora za vdih prepuščata tudi živim inštrumentom, katerih število se nezadržno povečuje.
In čeprav imata plošči več skupnih točk kot pa razlik, pa lahko še nekaj razlik oz. nadgradnje razpoznavne identitete kaj hitro izpostavim. Plošča "The Lemon Of Pink" namreč več prostora nameni tudi različnim dinamikam, občutek za naravni razvoj - in tudi zvočni tok - pesmi in tudi same plošče je bržkone na še višjem nivoju, nenazadnje pa je največja sprememba pravzaprav prav ta, da uporaba živih glasov in vokalov prelepo in simbiotično dopolnjuje 'besedne vzorce'. Pri parih komadih na pomoč priskoči gospodična Anne Doerner, večji del verzov - kjer pač so - pa priskrbi kar Nick Zammuto sam. In moram priznati, da pri tem početju sploh ni slab. Še več; dober je prav zaradi dejstva, ker se čustvenim izlivom ne izmika, ampak se z njimi sooča. Njegove melanholične, hrepeneče, upajoče in nadvse kriptične verze bi ga lahko kaj hitro uvrstil v isto kategorijo kot Willa Oldhama, Devendro Banhart in Sufjana Stevensa. S to razliko, da godba dueta The Books prepušča še preveč prostega prostora za dihanje in njegov vokal se prav osvežujoče zlije z njo. Oz. bolje - popolnoma jo dopolnjuje in prispeva novih razsežnosti.
Komentarji
komentiraj >>