V februarski oddaji bo ekipa Sektorja Ž znova opozorila na problem nasilja nad ženskami, predstavila tri Deltine knjižne novosti in raziskala, ali je skrb za reproduktivno zdravje državljank Slovenije res ogrožena in kaj se trenutno dogaja s prizadevanji za večjo zastopanost žensk v politiki.
Mojca Šorli: Stereotipi o nasilju nad ženskami
Že dolgo je jasno, da je nasilje nad ženskami družbeni fenomen. Nasilje, ki ga ženske doživljajo v zasebnem življenju, je eden temeljnih vzrokov za družbeno neenakost med spoloma, obenem pa tudi ena večjih ovir na poti k večji enakosti. To ugotovitev potrjuje tudi zapis s Četrte svetovne konference o ženskah v Pekingu iz leta 1995, in sicer: “Nasilje nad ženskami je eden od odločilnih družbenih mehanizmov, s katerim se ženske prisiljuje v podrejen položaj v primerjavi z moškimi” (konec navedka). V tem smislu je nasilje nad ženskami v širšem kontekstu nasilja nad šibkejšimi smotrno in potrebno obravnavati posebej, saj gre za sistematično družbeno pogojeno strategijo podrejanja.
Za opaznejše premike v odnosu do problematike nasilja nad ženskami in za razbijanje stereotipov o nasilju v družini bo nedvomno potrebno narediti še veliko, saj gre za temo, ki je bila še do nedavno popolnoma tabuizirana.
Prva izmed najpogostejših stereotipnih predstav o žrtvah in povzročiteljih nasilja je še vedno, da je nasilje, ki ga ženska doživlja, njen osebni problem. K temu veliko pripomorejo zgrešene, a trdno zakoreninjene družbene predstave o tem, da je, kar se dogaja znotraj družine, predvsem stvar, ki jo morata reševati zakonca sama, zato naj bi družba čim manj posegala v njuno razmerje, še posebej ne z represivnim ukrepanjem. Seveda pa v izrazito neenakopravnem odnosu, ki temelji na nasilju partnerja nad partnerko, niso izpolnjeni osnovni pogoji za produktivno reševanje problemov znotraj družine. Ne le posamezniki, temveč tudi državne institucije vse prepogosto pozabljajo na osnovno pravico vsakega človeka, da živi brez nasilja, pa naj bo to v sferi javnega ali zasebnega.
Drugi stereotip je, da ima nasilje vzroke zunaj njegovega povzročitelja, na primer slab ekonomski položaj ali brezposelnost, zato naj bi nasilje prenehalo, ko oziroma če so ti zunanji dejavniki odpravljeni. Revščina in alkohol sta res pogosta spremljevalca nasilja v družini, vendar nikakor nista njegov vzrok. Nasilje je prisotno v vseh družbenih slojih, v različnih ekonomskih in političnih sistemih, pojavlja pa se tudi v vseh verskih in kulturnih okoljih.
Pogost stereotip je, da ženske same sprožajo nasilje ali pa si nasilje celo zaslužijo. Tovrstna prepričanja so plod tradicionalističnih pogledov na vlogo ženske v družini in družbi, ki temeljijo na predpostavki, da mora biti ženska partnerju podrejena in spoštovati pravila, ki jih ni sama sooblikovala. Tako se nasilje pogosto opravičuje, če gre za posledico domnevne verbalne agresivnosti ženske do partnerja ali če kako drugače niso izpolnjena njegova pričakovanja glede njenega vedenja.
Mnogi verjamejo, da ženskam, ki doživljajo nasilje v partnerskih odnosih, tak odnos ustreza in da zato ne odidejo. Veliko stereotipnih predstav o nasilju izhaja iz nepoznavanja dinamike nasilnega odnosa. Razvoj takšnega odnosa je dolgotrajen in postopen, žrtev pa tipično ne prepozna njegovih razsežnosti, dokler ni že prepozno. Oba, tako povzročitelj kot žrtev, sprejmeta proces nasilja kot del vsakodnevnega življenja. Zaključeni krog nasilja temelji na strategiji moči in nadzorovanja, ki jo izvaja povzročitelj, ter strategiji preživetja z omejenimi možnostmi nadzora, ki si jo izdela žrtev. Osnovni elementi takšnega nasilnega odnosa so prisila in grožnje, izolacija žrtve, zastraševanje, psihično in fizično trpinčenje, pogosto pa tudi spolno in ekonomsko nasilje. Povzročiteljeva strategija je učinkovita prav zato, ker običajno vključuje obdobja nežnosti in izkazovanja ljubezni, s čimer dodatno zmede čustva žrtve. Izjemno pomembno je zato razumeti, da je sicer navidez paradoksno vztrajanje v odnosu oziroma vračanje vanj kot tudi simptomatično “neprepričljivo” ved?nje žrtve po prijavi nasilja del njene strategije preživetja, ki zgolj dokazuje žrtvino globoko vpetost v odnos nasilja.
Pogosto slišimo, da je nasilje posledica porušenega psihičnega ravnovesja pri povzročitelju. V resnici je nasilje posledica zavestne izbire. Že omenjena dinamika nasilja in dejstvo, da si povzročitelj nasilja praviloma izdela premišljeno in kompleksno strategijo nadzora nad partnerko, dokazujeta, da gre za razumsko in čustveno nadzorovano delovanje. Gre za postopno in načrtno izolacijo žrtve, za uničenje njene takoimenovane socialne in varnostne mreže in v končni fazi za drastično skrčenje žrtvinega življenjskega prostora.
Veliko je napačnih predstav o tem, kako takoimenovani tipični nasilnež izgleda. Nasilnež je sicer lahko posameznik, ki že na prvi pogled deluje neurejeno in neuravnovešeno, robato in agresivno, prav nič manj verjetno pa ni, da je to zgledno urejen moški s kravato in uglajenim nastopom.
Vsak od nas bi želel verjeti, da nasilja ni veliko, da gre zgolj za izjemne primere. Po ugotovitvah organizacije Amnesty International je nasilje nad ženskami med najpogostejšimi, a hkrati tudi med najbolj skritimi kršitvami človekovih pravic. Prav zato je mogoče v javnosti ohranjati iluzorno prepričanje o tem, da gre za marginalen in ne splošen družbeni problem. Številne novejše raziskave o razširjenosti nasilja pa potrjujejo, da gre v resnici za pojav epidemičnih razsežnosti. Za primer, v ZDA naj bi bila, gledano statistično, vsakih 6 minut posiljena ženska, v Rusiji pa naj bi po grobih ocenah zaradi nasilja vsako leto umrlo 14.000 žensk. Tudi podatki nevladnih organizacij v Sloveniji kažejo, da je nasilja v partnerskih in družinskih odnosih zaskrbljujoče veliko. Zakon o enakih možnostih je zato leta 2002 državi naložil sprejem nacionalne strategije za urejanje problematike nasilja nad ženskami, ki je danes v splošnih okvirih že izdelana. Periodični načrt naj bi izoblikoval žrtvam prijazen pristop k problematiki in zagotovil večjo koordiniranost vpletenih institucij, kar smo do sedaj zelo pogrešali.
Komentarji
komentiraj >>