Četrtek, 19. 2. 2004
MarioB
Tako kot je s svojim posebnim odnosom do ljudske godbe, ki se poučuje tudi na glasbenih akademijah
, ter njenim neobremenjenim združevanjem z drugimi žanri in sodobnimi inštrumenti, skandinavska etno-scena nekaj posebnega v primerjavi z drugimi žarišči sodobnega etna, tako je tudi finska zasedba Värttinä nekaj posebnega znotraj skandinavske scene. Za to je več razlogov, na prvem mestu pa moramo omeniti izjemno dolgoživost in fleksibilnost zasedbe. Värttinä so tudi eden redkih skandinavskih bandov, katerih priljubljenost in poznanost ni omejena le na rodno grudo, saj njihovi albumi licenčno izhajajo v mnogih deželah od Japonske do Španije, o tem, kakšen status imajo na mednarodni sceni, pa najbrž zgovorno priča podatek, da so poleg številnih etnofestivalov gostovali tudi na festivalu Rock In Rio.Začetki spreminajoče se druščine Värttinä segajo še v leto 1983, ko je takratna zasedba štela enaindvajset članov, med katerimi je bilo kar petnajst pevk. Z leti se je skupina krčila in širila, glasbeniki in pevke so odhajali, prihajali, zapuščali zasedbo in se znova vračali. Danes so v zasedbi tri pevke in šest glasbenikov, od izvirnih članov pa v njej najdemo pevko Mari Kaasinen ter Janneja Lappalainena, ki velja za glavnega aranžerja in skladatelja v skupini. Skladatelja, boste porekli? Ja, tukaj je še ena posebnost raznolikih Fink in Fincev! Če so sprva le povzemali tradicionalne viže in napeve, so kaj kmalu začenjali sami pisati pesmi in melodije v duhu izročila, kar se je nemara izkazalo za njihov največji prispevek k sodobni etnosceni ter je gotovo vplivalo tudi na dolgoživost zasedbe.
Värttinä, kar v prevodu pomeni »vreteno«, je eksemplaričen primer banda, ki se vseskozi prenavlja in obnavlja, ne da bi pri tem izgubil trohico svoje samosvojosti in prepoznavnosti. "Iki", njen deseti album – če štejemo tudi koncertnega – pa predstavlja primer godbe zrele zasedbe z jasno idejo in kompetentnostjo, da to idejo uresniči. Album ponuja visoko konsistentno paleto novodobne finske ljudske godbe, ki nas očara na prvo žogo in že z uvodnim, a capella zapetim komadom popelje v nenavadne ritmične in vokalne rešitve, v svet, ki nam hkrati vzbuja občutek starodavnosti in modernosti. Komadi so tako melodijsko kot ritmično večinoma precej zapleteni, z bogatimi aranžmaji, ki do popolnosti izkoriščajo inštrumentalno pestrost glasbene spremljave in raznolikost izjemno verziranih treh pevk. Kljub tej zapletenosti komadi nikoli ne zaidejo v jalov larpurlartizem ali golo razkazovanje znanja.
Naslov albuma "Iki" pomeni »prvinski, večni dih«, kar je lahko asocijacija na funkcijo glasbe, ki jo je imela v starih časih. Tukaj merimo na njeno zdravilno in obujevalno funkcijo, hkrati pa naslov aludira na iskanje čistosti, pristnosti, ki je v veliki meri izginila iz današnje zlagane, preproducirane in umetno sfabricirane popularne glasbe. Delovanje zasedbe Värttinä skozi takšno prizmo dobi popolnoma drugačne odtenke. Njihove avtorske novotradicionalistične pesmi kažejo na bolj tvoren odnos do tradicije. Värttinä niso nikakor le preporoditelji ali obujevalci tradicije, pač pa aktivni udeleženci njene nenehne prenove. Še več, s populariziranjem tradicije, ki se je prejelo v finski kulturi še tako tujih deželah, kot sta denimo Japonska ali Brazilija, so dali nov pomen izprijenemu poimenovanju »popularna glasba«, ki je tako spet dobilo nazaj vsaj delček svojega prvotnega pomena, to je »ljudske glasbe«. Če se bo takšna formula – »folk za folk!«, kot bi rekel kolega Kreč – prijela tudi v dolini Šentflorjanski, pa se bomo prepričali 15. marca, ko bodo Värttinä nastopili v Ljubljani.
Komentarji
komentiraj >>