Nedelja, 14. 3. 2004
MarioB
Jazzovska srenja je polna glasbenikov, ki za svoj medij izražanja raje kot klasična in ustaljena glasbila izberejo takšno, ki izstopa iz klišeiziranega, konvencionalnega repertoarja. Takšen je tudi tubist Michel Godard, ki smo ga lahko srečali na številnih diskografskih izdelkih ter tudi na domačih odrih.
Na slednjih se je predstavil dvakrat, na Drugi godbi s svojim projektom Castel del Monte ter na ljubljanskem jazzovskem festivalu kot član zasedbe libanonskega lutnjista Rabihja Abou-Khalila. Prav v eni od različic spreminjajočih se zasedb Rabihja Abou-Khalila je Godard spoznal drugega glavnega protagonista nocojšnje oddaje, prav tako tubista Davea Bargerona, sicer dolgoletnega člana zasedbe Blood, Sweat & Tears in sodelavca tako jazzovskih kot pop in rock glasbenikov od Gila Evansa prek Paula Simona do Erica Claptona.Pisalo se je leto 2000 in Abou-Khalil je snemal svoj album Cactus Of Knowledge. Oba tubista sta se nemudoma odločila, da morata ustanoviti zassedbo, v kateri bosta dominirali njuni zajetni cevasti glasbili. Držeč se nekonvencionalnosti, sta zasedbo dopolnila s harmoniko in bobni. Na njunem drugem albumu, šaljivo naslovljenim TubaTubaTu, meh harmonike razteguje lucidni Luciano Biondini, za bobni pa sedi Kenwood Dennard, ki ima za seboj sodelovanja z imeni, kot so Charles Mingus, Maceo Parker in Quincy Jones.
Mednarodna zasedba štirih v raznorodnih godbah preizkušenih muzikantov je najbrž določila tudi precej širok obseg godb, s katerimi se glasbeniki spopadejo na tem osvežujočem albumu, polnem lepo izpeljanih invencij. Če smo tube bolj vajeni iz sveta klasične glasbe, se za komade na plošči TubaTubaTu ni kaj bati, da bi zašli v kako hermetično nedostopnost ali pretenciozno akademsko sterilnost. Nasprotno, v nekaj komadih, ki že z naslovi – Passamezzo in Chiacona – kažejo na zasidranost v renesančne glasbene forme, se ujetost v norme umakne jazzovskemu improviziranju in pozornemu tkanju dinamike z zabavnimi zasuki v ritmiki.
Tako te svojevrstne reinvencije renesančne muzike kot tudi vsi ostali, večidel avtorski komadi, premorejo obilo swinga v tistem prvotnem jazzovskem pomenu. V nekaj komadih se vendarle prepustijo bolj melanholičnim vetrovom in kakšno skladbo, denimo Godardovo Murmure, odpeljejo v skoraj eterično atmosfero. Po drugi strani se v edini Biondinijevi skladbi Choro Loco prepustijo zapeljivim ritmom brazilskega sloga choro.
Novost in izzivalnost nenavadne zasedbe se tako izpričuje tudi v repertoarju, saj kvartet učinkovito, prepričljivo in konceptualno dodelano manevrira med raznorodnimi slogi od neworleanskega groova, koščkov različnih tradicionalnih godb do nove klasične glasbe in odmevov srednjeveške, renesančne glasbe. Glasbeniki ves čas igrajo sproščeno in nepretenciozno, brez namena, da bi katerokoli godbo bolj izpostavili. Rezultat je nadvse simpatična, a tudi zahtevna godba, ki širi meje tako jazza kot drugih slogov, ki se nazirajo v gostih in večslojnih, a dodobra predihanih skladbah tega albuma.
Komentarji
komentiraj >>