Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sobota, 20. 3. 2004, ob 19h: PHIL KLINE - Zippo Songs (Cantaloupe Music, 2004) (3665 bralcev)
Sobota, 20. 3. 2004
Peter




V opomin ameriškim vojaškim pohodom po svetu predstavljamo novo zgoščenko newyorškega skladatelja Phila Klinea – Zippo Songs.
Ob glasbi, ki je 20. marca (obletnica ameriškega napada na Irak) donela s frekvenc Radia Študent, bi zlahka nasedli naslednjemu očitku: »politične angažiranosti«, na katero se prisega v punku, hard coru, hip-hopu ali folku, angažiranosti, ki hoče biti eksplicitna, ki se bori s pestmi, z ekstazo in z velikimi emocijami, v klasični glasbi ali jazzu ni. Ti dve glasbeni zvrsti ne poznata neposrednih in eksplicitnih političnih diskurzov, prav tako pa se v svojem izrazu zelo oddaljujeta od okusa širokih ljudskih množic (agentov družbenih sprememb). Toda po drugi strani obstaja dovoj podlage za posplošeno trditev, da popularna glasba nastaja v podkupljivih in izkoriščevalskih razmerjih glasbene industrije. Glasbenikom, ki prevzamejo stilistično izrazje »mainstem« popularne glasbe grozi nevarnost, da potonejo v korporativnem svetu glasbenih založb. Tako tezo je zagovarjal glasbeni »elitist« Theodor W. Adorno, ki se je hkrati zavedal dialektične prepletenosti obeh smeri, ki jih lahko ubere sprega glasbe in politike: »če glasba zaide v populizem«, je trdil Adorno, »se odpove svoji avtonomiji in proda vladajočemu družbenemu redu; če pa vztraja znotraj meja svoje avtonomije, postane nepomembna in živi neškodljivo življenje v svojem skrivališču.« V prepričanju, da je oblika zahodne umetne glasbe neprimerna za politično agitiranje, se je za tak eskapizem v zadnjih desetletjih zavestno odločila cela množica skladateljev.

K sreči obstajajo izjeme. Zippo Songs Phila Klinea je v začetku letošnjega leta ena najbolj odmevnih plošč glasbenikov newyorškega Downtowna. Osrednje mesto na njej ima cikel pesmi o vojni, strahu, smrti, seksu in drogah, ki so kot inskripcije na vžigalnikih Zippo spremljale ameriške vojake med boji v Vietnamski vojni. Pesmi z močnim protivojnim sporočilom, ki spremljajo intimne zgodbe mladeničev, ki jih je ameriška administracija pošiljajla v smrt, bomo spoznali v drugem delu današnje Tolpe bumov – najprej se bomo posvetili trem dodatkom, ki jih je Kline uvrstil na ploščo in predstavljajo njeno vez s sedanjostjo. Gre za pesmi na izjave novodobnega »angela smrti«, ameriškega obrambnega ministra Donalda Rumsfelda, ki jih je v prvih mesecih po začetku ameriškega napada na Irak, izrekel na »breefingih« v Pentagonu. Gre za prave retorične bisere, ki so vredni podrobne diskurzivne analize, hkrati pa na svoj perverzni način delujejo celo poetično. Polne so metafor, retoričnih figur in kvazi resnic, njihov ključni problem pa je, da jih je Rumsfeld uporabljal vedno takrat, ko bi njegove izjave morale biti natančne in jasne. To je njegov način, da novinarjem odgovori: »Ne bom vam povedal!«

Eno takih »vrhunskih« in v zadnjem letu velikokrat citiranih izjav, v kateri je Rumsfeld govoril o iskanju iraškega orožja za množično uničevanje, je Phil Kline uporabil za besedilo svoje pesmi As We Know. V drugi, That Many Vases slišimo Rumsfelda, kako komentira ropanje Bagdadskega muzeja, aprila lanskega leta. »How many vases do you think they have inthere?« jezno odvrne novinarjem, ki drezajo v njegov »masterplan« z nečim tako nepomembnim, kot je uničevanje začetkov človeške civilizacije. Zadnje, skoraj popolno besedilo treh pesmi Donalda Rumsfelda nosi naslov Near-perfect Clarity.

Vokalist na plošči Zippo Songs je Theo Blackman, čigar polni in topli glas še najbolje poznamo po sodelovanju z Meredith Monk. Njegova interpretacija se besedil loti povsem iskreno, brez kančka ironije in namigovanja političnih podtonov, kar proizvede vrhunske tragikomične učinke, ki so v zgodovini ameriške primerljivi le z vlogo Richarda Nixona v operi Johna Adamsa Nixon in China.

Vžigalnik Zippo je kultni predmet ameriške popularne kulture, ki je z leti postal fetiš marsikaterega kadilca, v resnici pa ima prav britko preteklost. Med drugo svetovno vojno se je uveljavila navada, da ameriška vojska vsakemu svojemu vojaku pred odhodom na fronto poleg puške in škatlice cigaret podari tudi vžigalnik Zippo. S to dobrohotno gesto se podjetje, ki vžigalnike proizvaja hvali še danes, saj lahko med njegovimi oglasi prebiramo tudi take - »Zippo windproof lighters have been carried by GI-s in every war from World War II to Operation Iraqi Freedom. These beautiful and enduring lighters honour those in the military who fight bravely to make liberty a reality.«

Posebnost vžigalnika Zippo je, da je ravno dovolj velik za drobno risbo, napis ali pesem. Pozornost Phila Klinea so pritegnile kratke pesmi, ki so si jih na svoje vžigalnike vgravirali ameriški vojaki v Vietnamu. Ker na vžigalniku ni veliko prostora, so vse pesmi so zelo kratke - večina jih je dolgih od 6 do 16 besed. Da bi iz njih sestavil besedila za svoje skladbe, jih je Kline združil v posamezne tematske skupine: v pesmi o strahu, smrti, seksu in drogah – to so teme, o katerih so premišljali prestrašeni devetnajstletniki v tujem okolju, 5000 milj od doma.

Zippo Songs so novodobni dedič romantične tradicije pesemskih cikov v katerih je zasanjan glas ob spremljavi klavirja poslušalca popeljal skozi različne odtenke neke teme. Slišimo glas mnogih vojakov, ki se zbere v glasu abstraktnega univerzalnega vojaka. To je glas generacij Američanov, ki so jih poslali čez morje bojevat se za politiko, o kateri so sami dvomili. Poseben šarm daje Zippo Songs tudi arhetipska tematika Vietnamske vojne, ki ima posebno mesto v Ameriški zgodovini. V protestih, ki so sledili njenemu zaostrovanju so se v splošni družbeni dialog vključili prav vsi – od študentov, aktivistov, vojakov, politikov in rokerskih zvezd do mater in očetov. Tedaj je družbeni dialog spremenil pogled na svet in na vojno - toda za koliko časa?

V uglasbitvi pesmi ameriških vojakov, je Phil Kline izbral izjemno nežen pristop, zelo preposto in neposredno se je odzval na besedila, ki so sama prav takšna. Pesmi niso aktivistične, njihov komentar pa ni političen, temveč emocionalen. Njihova moč je veliko subtilnejša od ropotanja in jeze, s katero je bil napolnjen 20. marec, saj svojo aktivistično ideologijo pesmi zamolčijo in jo raje igrajo. Te pesmi so najboljšji odgovora na naše gornje dileme.

Prva pesem Ours Is Not govori o travi – vsaj te, vrhunske kvalitete, je bilo v Vietnamu obilo. Vanjo je vključen tudi napis »No Hope Without Dope«, ki je bil eden najpopularnejših, vgraviran na okoli 20.000 Zippo vžigalnikih. Tema naslednje pesmi Been to Hell, je pekel, o katerem ameriški GI-ji govorijo na vsakem koraku. Vrezi pesmi Away from you so med najbolj poetičnimi na plošči Zippo Songs in govorijo o osamljenosti vojakov ter hrepenenju po domačih, ki čakajo, da se vrnejo. If I Had A Farm (»… and a home in hell, I'd sell my farm and go home« – napis na fotografiji!) If I had a farm in Vietnam and a home in hell I'd sell my farm and go home.
zelo diši po Hendrixu, njeno vsebino pa bi lahko povzeli v »god, I hate it here, let me go home!« Če ne verjamete, da je mogoče smisel ameriških imperialističnih osvajanj povzeti v 14 besedah, potem prisluhnite verzu iz pesmi We Came Because: »We are the unwilling led by the unqualified doing the unnecessary for the ungrateful.« Zelo veliko verzov vietnamskih vojakov se je pričelo z »I die«, »when I am dead« ali »if I die«. Smrt je tema zadnjih dveh pesmi My Dead Ass in You never lived, ki nista le temačni, ampak dobita prav metafizično vsebino: govorita o nebesnem in spiritulnem svetu. Iz krvave Vietnamske džungle bomo izstopili z instrumentalno skladbo, improvizacijo Fever Dream, končali pa s komadom The End, Klineovo reminiscenco na Doorsov Konec, znamenito glasbeno podlago uvodnih sekvenc filma Apokalipsa zdaj.

Zasedba The Zippo Band, zbrana posebej za izvedbo teh pesmi, je naslednja: poleg pevca Thea Blackmana, so to še Phil Kline na električni kitrari, Todd Reynolds, vodja vrhunskega godalnega kvarteta Ethel na električni violini in Dave Cossin, tolkalec iz zasedbe Bang on a Can All Stars.

Peter Kus

Posnetek predstavitvenega koncerta Zippo Songs, 20. januarja 2004 v New Yorku

Domača stran Phila Klinea





Komentarji
komentiraj >>