Poetično četvorko Anti-Pop konzorcija so z veliko mero konceptualizma, na kar opozarja že samo njihovo ime, v letu 1997 ustanovili njujorški hip-hop producent Earl Blaize skupaj še s tremi lokalnimi MC-ji: M. Sayyidom, Beansom in High Priestom. Njihova ideja je bila, da bi s svojim početjem izzvali monotonost v svetu komercialnega rapa in hip-hopa, ki se je konec devetdesetih praktično že dušil v gnilem, razpadajočem truplu gangsta rapa in podobnih stilskih navlak. Odraz tega je bil njihov odličen prvenec Tragic Epilogue, ki je s svojo visoko-oktansko različico radikalnega hip-hopa naletel na presenetljivo dober odziv svetovne publike, ki je bila očitno več kot potrebna svežine in novih idej.Od svojega originalnega koncepta ne odstopajo tudi s svojim drugim pravim dolgometražcem Arrhythmia, ki je aprila izšel pri britanski založbi Warp. Pred njim so na trg poslali še EP The Ends Against The Middle in če je bil ta bolj razočaranje po odličnem prvencu, se je z novim albumom, hvalabogu, izkazalo, da so z njim le testirali tržišče. Novi album vrača Antipopovce v vsej njihovi veličini, ki pa jo povrhu vsega še dopolnjuje in nadgrajuje. Arrhythmia je pravzaprav precej pogumen odmik od njihovega že izdelanega in tudi široko razpoznavnega stila. Lene beate in prizvok lo-fi produkcije so zamenjali z bolj funky agilnimi ritmi in skorajda že harmoničnim petjem. Ja, prav ste slišali, petjem. Vse skupaj je nadgrajeno s sodobno elektronsko produkcijo, ki Antipop Consortium pelje na nov nivo in odpira ušesa novim potencialnim poslušalcem. Vsebuje ravno dovolj piskov in ostalega elektronskega pulziranja, da bo privlačna tudi fanom elektronike.
Arrhythmia je idealen mejnik dveh različnih žanrov. Običajna hip-hop estetika je distorzirana prek vseh meja, na silo raztrgana in nato ponovno sestavljena v povsem novi obliki. Za hip-hop je precej nenavadna uporaba zvočnih efektov in terenskih posnetkov, no ja, vsaj tistih malo manj urbanih. Idealen primer te nove usmeritve Antipop konzorcija je komad Mega, v katerem lahko poleg mestne zvočne kulise uživamo še v megastičnih zvokih slonovih trobcev in ostalih tropskih živali, dodatno dimenzijo pa mu doda še operni vložek pevke Nedelke Prescod.
Na albumu potencialni hiti letijo vsevprek. Po začetnem intru se album zares začne s komadom Bubblz, funky skladbo, oplemeniteno z akustičnimi ritmi konga in timbales bobnov. Naslednji komad Ping Pong se prične, ja, uganili ste, z ritmom pink-ponk žogice, ki si jo dva nadebudneža podajata sem in tja in konča skrajno predvidljivo s padcem žogice na tla. Za ping-pong rekreacijo pride na vrsto rednim poslušalcem Radia Študent že znani RŠ hit Dead In Motion, na albumu pa smo deležni tudi precej sarkastičnega skita Tron Man Speaks, v katerem se robotski kritik norčuje iz trenutnega stanja v glasbeni industriji ter pravniških poslov povezanih z njo. Pevske sposobnosti M. Sayyida, Beansa in High Priesta boste lahko občudovali v komadih Silver Heat in Ghostlawns. Pred samim koncem albuma pa na vas preži še en fantastičen hit Human Shield, ki vas bo zapeljal z repetitivno osnovno temo, izdatno obdelano z raznimi studijskimi efekti, ter glasovnih dopolnjevanjem MC-jev v refrenu.
Arrhythmia nikakor ni samo »one song strong« album, temveč celovita stvaritev, s trdno izdelanim konceptom združevanja dveh svetov. In čeprav se kolektiv trudi, da bi s svojim početjem zabrisal meje hip-hopa, še vedno ohranja sveto esenco tega ljubega nam žanra. Če je to res prihodnost hip-hopa, kot napovedujejo tuji kritiki, se imamo česa veseliti.
Komentarji
komentiraj >>