Četrtek, 25. 3. 2004
MarioB
Buttlerjevi se še kako pozna njena kafanska kilometrina in ne čudi nas, da so jo poimenovali za Ello Fitzgerald ali Billie Holiday ciganske glasbe. Posebni atmosferi albuma so doprinesli tudi odlični glasbeniki iz Mostar Sevdah Reuniona s svojimi številnimi, a nevsiljivimi bluesovskimi in jazzovskimi odtenki, ki vendarle ne skrivajo balkanskega porekla pesmi ... (več)
Življenjska pot Ljiljane Buttler – nekoč Petrović – se bere kot kakšna sočna in živopisna filmska zgodba. Njen oče je bil ciganski harmonikar, mati pa hrvaška pevka. Slednja si je kruh rezala s »kafanskim« petjem. Ko je enkrat zbolela, je dvanajstletna Ljiljana kar »vskočila« namesto nje in od takrat so bile kafane njeno delovno mesto.
Malo je snemala – mimogrede, objavljala je pri ljubljanski Založbi kaset in plošč – , a zato toliko več nastopala po kavarnah, kjer je prepevala pester repertoar - od jazza, ciganskih romanc, tradicionalnih balkanskih pesmi do ruskih balad, popa, rocka, starogradskih pesmi in sevdaha. V sedemdesetih in osemdesetih je v vzhodnejših delih bivše skupne domovine veljala za kultno izvajalko, ki so jo hodile poslušati tako množice kot tudi številni intelektualci oziroma umetniki.
Ko je Dragi Šestić, producent zasedbe Mostar Sevdah Reunion, na škripajoči kaseti prvič zaslišal njen glas, se je takoj odločil, da morajo Mostarci z njo posneti album in da bo to tudi prvi diskografski izid na njegovi založbi Snail Records, ki jo je ustanovil po razhodu z nizozemsko World Connection. Ni vedel, kje je Ljiljana, saj je nesrečne jugoslovanske prostore zapustila še pred izbruhom bratomornih vojn. Po dolgih telefoniranjih je Ljiljano, ki se je sedaj pisala Buttler, izsledil v Düsseldorfu. Vendar pa je do uresničitve Šestićeve zamisli o skupnem snemanju preteklo kar še nekaj vode. Buttlerjeva se je v tujini namreč posvetila družinskemu življenju in popolnoma prenehala s profesionalnim nastopanjem. Bilo jo je treba torej prepričati, da spet nadaljuje s tistim, po čemer je zaslovela. Po dolgih pogovorih, prepričevanju in moledovanju je le privolila, da bo spet javno stopila za mikrofonom.
A zgodbe o nastanku tega prekrasnega albuma tukaj še ni konec. Mesec po njeni privolitvi je Šestić presenečeno zvedel, da je Ljiljana iz Nemčije odšla v Srbijo, neznano kam! Spet so prišla na vrsto maratonska telefoniranja, iskanja, poizvedovanja … Po devetih mesecih, kar je nenapovedano izginila, jo je Šestić znova našel in snemanje se je lahko začelo.
Poimenovanje po presežnikih in kraljevskih naslovih ni nič novega v svetu tako popularne kot etno godbe. Spomnimo se le različnih nekronanih kraljev rock'n'rolla, princov in madon popa, botrov in očetov funka in soula! A že ob prvih taktih te presunljive in presenetljive plošče postane razglašanje njene glavne akterke za »mati ciganske duše« samo po sebi umevno ter docela pravšnje in upravičeno.
Buttlerjevi se še kako pozna njena kafanska kilometrina in ne čudi nas, da so jo poimenovali za Ello Fitzgerald ali Billie Holiday ciganske glasbe. Posebni atmosferi albuma so doprinesli tudi odlični glasbeniki iz Mostar Sevdah Reuniona s svojimi številnimi, a nevsiljivimi bluesovskimi in jazzovskimi odtenki, ki vendarle ne skrivajo balkanskega porekla pesmi. Preverjenim Mostarcem se je na par komadih pridružil tudi trobentač Boban Marković, ki je nekaj komadov preobrnil v razposajenost. A slednja je na albumu v ozadju, saj prevladujejo temačne, žalostne pesmi, večje od življenja, če uporabimo retoriko, ki je dostikrat spremljala tovrsten repertoar.
Ljiljana Buttler s svojim temačnim, močnim, težkim, občasno skorajda moškim, a izredno čutnim glasom počasi plete in pripoveduje zgodbe o žalostnih ljubeznih in o nesrečnem življenju. Pa ne glede na to, ali poje svojo lastno veličastno uvodno cigansko balado Ashun daje mori, starogradsko Imam jednu želju, standard novokomponovane narodne glasbe, kakršna je boleče presunljiva Noćas mi srce pati Tome Zdravkovića ali pa železni del repertoarja iz svojih zlatih časov Od kako sam tuđa žena (Duško, Duško).
V njeni skorajda otipljivi žalosti se z lahkoto izgubimo in se z njo poistovetimo, pa čeprav nismo, tako kot ona, ki je najprej odraščala brez očeta, kmalu po njenem začetku pevske kariere pa jo je zapustila še mati, okusili takšnih tegob. Takšen empatični učinek pa dosegajo samo veliki interpreti. In če so nas Mostar Sevdah Reunion bolj navduševali, ker smo številne sevdalinke poznali od prej in nam je neznansko godilo, da jih spet slišimo, pa četudi ne v vrhunski vokalni izvedbi, nas Buttlerjeva preseneča z vrhunsko izvedbo večinoma v teh krajih manj poznanih komadov. Čas je, da jih odkrijemo!
* Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >> Re: Četrtek, 25. 3. 04, 19h: LJILJANA BUTTLER- The Mother of Gipsy Soul (Snail Record
Igor [01/04/2004]
Super muzika
odgovori >>