Nedelja, 28. 3. 2004
dani
Moram priznati, da sem bil v pričakovanju sveže, že tretje velike plošče islandskih ljubljencev Múm prepoln vprašanj, ugibanj in črnih misli. Nekaj mojega strahu je bilo namreč vezanega že na kadrovske probleme, saj je bila zasedba večji del lanskega leta v stanju delnega mirovanja, saj se je ena dveh deklet - multiinstrumentalistka Edda - odločila, da bo več časa posvetila študiju in zvočni polet vsaj za nedoločeno obdobje postavila na stranski tir... (več) ...
Moram priznati, da sem bil v pričakovanju sveže, že tretje velike plošče islandskih ljubljencev Múm prepoln vprašanj, ugibanj in črnih misli. Nekaj mojega strahu je bilo namreč vezanega že na kadrovske probleme, saj je bila zasedba večji del lanskega leta v stanju delnega mirovanja, saj se je ena dveh deklet - multiinstrumentalistka Edda - odločila, da bo več časa posvetila študiju in zvočni polet vsaj za nedoločeno obdobje postavila na stranski tir. Dobro vem, kako na povezanost in kemijo stabilne ekipe, ki vedno deluje na nivoju demokracije, vplivajo že najmanjši dražljaji, kaj šele tak občuten udarec. Na srečo se je moja črnogledost, ki je drvela proti misli na njihov zaton, izkazala za strah brez prave podlage, saj so nenazadnje med najbolj izpostavljenimi islandskimi bendi in izvajalci prav Múm vedno izrazito odprti za nove izzive in avanture
In v normalni situaciji bi se to lahko še kako izrazito izkazalo skozi njihov razvoj zvočne identitete, a se ni - daleč od tega. Múm so namreč ob podpori gostov, ki jih toliko kot na novem albumu še nikoli ni bilo, med zanimivejšimi imeni pa lahko izpostavim vsaj člane lokalne zasedbe Slowblow in Adama Pierca iz Mice Parade, še vedno prekleto razpoznavni, specifični in bi bržkone le stežka zavili z zastavljene ter že v preteklosti začrtane poti. Tega niti nisem pričakoval, kaj šele, da bi dočakal kakšno novo revolucijo. Nerealno - sploh za skupino, ki se pravzaprav razvija in spreminja v detajlih, brez brutalnih rezov. Šel bi lahko celo tako daleč, da bi pritrdil tezi, da je bil preskok med prvencem "Yesterday Was Dramatic, Today Is Ok" in prejšnjo mojstrovino "Finally We Are No-One" precej bolj opazen in izrazit, kot pa smo tega priče v nadaljevanju njihove zgodbe. Fenomenalen nov album "Summer Make Good" je namreč pričakovan, če ne že kar predvidljiv plošček za nepozornega poslušalca; poglobljen osebek pa bo v njem odkril skrivnosti in zaklade ob vsakem vnovičnem poslušanju.
Plošča "Summer Make Good" namreč ne igra na prvo žogo, česar smo bili od Múm v preteklosti več ali manj vajeni. Na prvih dveh albumih si lahko vedno našel dovolj podzemnih hitov in omamnih melodij, ob katerih si se preprosto stopil, raznežil in so ti takoj poskočile v uho - tudi do te mere, da si si jih brundal še cel veseli dan. Tokrat je zgodba nekoliko drugačna. Ob prvem poslušanju mi je namreč le nesporni hit novega albuma - odtujena balada Weeping Rock, Rock - takoj zlezel pod kožo, ostala vsebina pa je kar prehitro izginila iz mojega spomina. Album namreč deluje kot zaokrožena in zamišljena celota - kot nekakšna nalezljiva zgodba, ki se bere kot dobra knjiga -, kjer noben posamezen del pravzaprav ne more in ne sme delovati 'egoistično' oz. samostoječe. Šele celota mu da dokončen pomen, podobe pa se vedno znova navezujejo ena na drugo ter dopolnjujejo celovit namen. Kar me pravzaprav preseneča, saj Múm še nikoli niso bili tako dopadljivi, poslušljivi in domišljeni kot prav na novem albumu. Nimamo več opravka z abstraktnimi zvočnimi slikami, prepolnimi eksperimentov in digitalno-organskih impresij, ampak z utečenim okusom za pravo in izdelano pesem z repom in glavo. Tako pesem, ki pove bistvo v parih minutah in pika. Brez mašil ali pač odprtega prostora, na katerem bi lahko gradili še naprej. K temu najbrž precej prispeva tudi dejstvo, da se živ inštrumentarij s plošče na ploščo veča in bogati, elektronska manipulacija pa že izgublja svojo primarno prevlado in moč.
Izpostaviti pa moram tudi to, da je plošča "Summer Make Good" podrejena prav posebni tematiki - vseprisotne so namreč podobe popotovanja, neurja, brodoloma, razburkanega morja in zastarelih ladij. A to niti ne preseneča, saj so si za snemanje in pisanje materiala spet izbrali kar se da nenavadno lokacijo - spet so pristali v opuščenih svetilnikih in celo na vremenski postaji. A prelepa narava se je tokrat izkazala tudi za neusmiljeno in nepredvidljivo, saj so bili vseskozi izpostavljeni nevihtam, močnemu vetru, ob prenosu opreme doživeli celo skorajšnji brodolom, na omenjenih lokacijah pa so bili pravzaprav bogu za hrbtom - odrezani od sveta. A to jim - kot vse kaže - zelo ustreza, besedila so prepolna omenjenih podob, zvok pa se ambientu približa ne le skozi melanholijo in skrajno čustvenost, ampak tudi preko obdelanih 'vzorcev' realnega okolja - npr. dežja, škripanja ladje in zavijanja vetra -, ki so jih ujeli na trak in z njimi obogatili zvočnost same plošče.
Komentarji
komentiraj >>