Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 28. 3. 2004: SPIKE JONES & HIS CITY SLICKERS - Greatest Hits!!! (RCA, 1999) (3052 bralcev)
Nedelja, 28. 3. 2004
dani



Glasbena satira, parodija in komičnost je v svetu popularne ali malo manj popularne godbe zvezda stalnica že desetletja. Pa naj vzamem 'pop-bootlege', ki prežemajo svet elektronske godbe dandanes, svetoskrunske posege Franka Zappe v vseh mogočih inkarnacijah, katalog založbe Ralph Records na čelu z Residentsi in Renaldo And The Loaf, že pokojno komuno Elephant 6, cut'n'paste lepljenke People Like Us, žanrske preskoke kakšnih Mr. Bungle ali pač nikoli pozabljene bistroume Ala Jankoviča...
Glasbena satira, parodija in komičnost je v svetu popularne ali malo manj popularne godbe zvezda stalnica že desetletja. Pa naj vzamem 'pop-bootlege', ki prežemajo svet elektronske godbe dandanes, svetoskrunske posege Franka Zappe v vseh mogočih inkarnacijah, katalog založbe Ralph Records na čelu z Residentsi in Renaldo And The Loaf, že pokojno komuno Elephant 6 z bendi tipa Need New Body, Bablicon in Volcano The Bear, cut'n'paste lepljenke gospodične Vicky Bennett alias People Like Us, žanrske preskoke kakšnih Mr. Bungle ali pač nikoli pozabljene bistroume Ala Jankoviča, ki se je delal norca iz npr. Michaela Jacksona in Nirvane. In veste, kaj je njihova skupna točka v dekonstrukciji in ponovni humorni rekonstrukciji? Nihče drugi kot naš tokratni gost Spike Jones, ki je bržkone najbolj razvpita persona in pravi pionir avanturistične glasbene satire, ponorele komike in nenadkriljivega obvladovanja inštrumentarija.

Spike Jones - s pravim imenom Lindley Armstrong Jones - je namreč bil in še vedno je kralj t. i. 'komične godbe', saj je njegova zvočno-verbalna vizija vedno znova podirala vse tabuje in norme, predstavljala pravi napad na pomp, ki ga je ponujal show business, ter se delala norca iz prav vsakega žanrskega okvira, ki mu je padel pod roke. Ko enkrat slišiš njegovo verzijo znane teme, nikoli več ne boš jemal resno glasbenih legend, kot si jih nekoč. Pa naj bo to Frank Sinatra, Liberace, Shirley Temple ali pač Hank Williams.

Spike Jones si je namreč ime ustvaril že v 30 letih prejšnjega stoletja kot jazzovski bobnar in 'session' muskontar pri raznih radijskih šovih, saj je sodeloval pri projektih takih ustvarjalcev, kot so bili Mickey Katz, Fred Astaire, Bing Crosby in Judy Garland. A najbrž bi tudi on ostal anonimen, če ne bi bil prepoln norih in nevsakdanjih idej, saj je v tem času sindikat glasbenikov omejeval posameznike - še posebej 'session' muskontarje - pri razvoju kariere v okviru radijskih šovov, saj je lahko npr. bobnar zapolnil le določeno število posameznih angažmajev. Spike Jones pa se je od ostalih razlikoval že po tem, da je klasičnemu bobnarskemu setu dodajal tudi ozvočene kravje zvonce, pištole s slepimi naboji, piščalke, sirene, male topove, t. i. guitarlet, ki je bil sestavljen iz stranišče školjke in mačjega črevesja, t. i. flit gun, ki ga je ustvaril iz ’sprejev’ za mrčesje in še vrsto kvazi-objektov, ki pričarajo raznolike zvočne efekte.

Pravo slavo pa je pravzaprav požel predvsem s svojo, vedno spreminjajočo se postavo muskontarjev, ki jo je poimenoval Spike Jones & His City Slickers, ki jo je ustanovil v začetku 40-ih in jo uspešno vodil skorajda do svoje smrti v 60-ih. Osnovna ideja City Slickerjev, ki so ga sestavljali tako izvrstni in podkovani glasbeniki, pevci, akrobati, pritlikavci, cirkušku spački kot komiki (legenda celo govori, da je nekoga plačeval celo samo za to, da je grgral), je namreč izhajala iz razvpitega stavka, ki ga je nekoč razkril v nekem intervjuju - ... če ustvarjaš načrtovane napake v glasbenih aranžmajih in običajne tone v znanih ter popularnih temah nadomestiš z zvočnimi efekti, bo najbrž celota kar se da zabavna.' In tega se je s svojimi soborci držal kot pijanec plota, saj je dolgo časa veljalo, da so bili pop glasbeniki tistega časa pravzaprav počaščeni in niso doživeli velikega uspeha vse do tedaj, dokler jih ni prav Spike Jones satirično in parodično predelal in priredil njihove hite. In nore ideje pečanja glasbe z nadvse smešnimi zvočnimi efekti so se Jonesu porodile, ko je v Los Angelesu prisostvoval koncertu, ki ga je dirigiral sam Igor Stravinsky. Ne toliko zaradi same godbe kot zaradi smešne prigode, ki ga je označevala in se je bržkone zdela smešna predvsem Jonesu, ki je sedel blizu dogajanja - Stavinsky si je namreč nabavil nove usnjene čevlje, ki so vedno znova tako zaškripali, da so povsem spontano - in najbrž tudi nenamerno - dajali godbi nadvse smešen podton. In prav zato si je Jones začel prisvajati vse mogoče kvazi-objekte, ki jih je začel vključevati v svojo godbo, ki zveni kot prav tako, kot da je ušla iz kakšne ponorele risanke iz Disneyevega studia.

In moram pritrditi tezi, da moraš biti prekleto kvaliteten in izkušen glasbenik, če hočeš preigrati nadvse originalno in svežo godbo, ki pa vsaj navidezno deluje neuravnovešeno, pokvarjeno in slabo. In take glasbenike je v svojo skupino tudi angažiral. Vsi glasbeniki, ki so se zvrstili v City Slickerjih so bili namreč izkušeni muskontarji, podkovani v mnogih žanrskih izlivih ter inštrumentih, izbiral pa jih je predvsem zaradi njihovega komičnega in humornega talenta. In podobno kot npr. James Brown ali Mark E. Smith je bil tudi Jones perfekcionist. A če te je Brown za vsako napako oglobil za par sto dolarjev, Smith pa raje pretepel, je Jones glasbenike redno menjaval in odpuščal - dovolj je bila že najmanjša napaka, pa si dobil dvojko. Če stvari niso bile narejene pravilno, sploh niso bile narejene. A Jones se ni usmerjal le v to, da so bili komadi odigrani komično in skrajno smešno, ampak je vedno poskrbel tudi za primerne vizualne ilustracije, kar seveda pomeni, da je hotel poslušalca in njegova čutila napasti tako vizualno kot zvočno. To je bilo značilno predvsem za njegove nadvse razvpite koncertne nastope, ki jih mnogi, ki so jih doživeli, opisujejo kot nekaj neverjetno ponorelega in nepozabnega, česar se nihče do tedaj ni upal lotiti.


Komentarji
komentiraj >>