Ponedeljek, 29. 3. 2004
Terens Stader
Zelo prav je, da je Strummerjev poslednji album tako zelo dober. Zato, ker je prav, da veliki odhajajo v velikem slogu. Album "Streetcore", ki ga je Strummer snemal z Mescaleros, ko je decembra 2002 nenadoma umrl zaradi srčnega udara v svoji hiši, je njegov najbolj prepričljiv solistični album, ena najbolj sočnih plošč leta 2003 in priznajmo si, Streetcore je mogoče celo boljši album kot razvpiti "Combat Rock", zadnji album izvirne zasedbe The Clash... (več...)
Zelo prav je, da je Strummerjev poslednji album tako zelo dober. Zato, ker je prav, da veliki odhajajo v velikem slogu. Album Streetcore, ki ga je Strummer snemal z Mescaleros, ko je decembra 2002 nenadoma umrl zaradi srčnega udara v svoji hiši, je njegov najbolj prepričljiv solistični album, ena najbolj sočnih plošč leta 2003, in priznajmo si, Streetcore je mogoče celo boljši album kot razvpiti Combat Rock, zadnji album izvirne zasedbe The Clash.
Ostalo bo neznanka, v kakšnem stanju dovršenosti je bil Streetcore decembra 2002, in koliko dela so vložili sami The Mescaleros, da album zaključijo. Toda, kdorkoli je opravil delo, ga je opravil vzorno. Streetcore je reggae rock bomba, ki smo jo od Strummerja pričakovali. Za uvodno Coma Girl bi zlahka najdli nekaj prostora na tako polnem albumu, kot je London Calling. Get Down Moses je hud, bombastičen dub rock, z basi velikimi kot Jamajka. Skladbo Long Shadow je Joe napisal v folk rock slogu za Johnny Casha. Johnny jo ni uspel posneti. Arms Aloft je najbolj udarna rock skladba, ki jo je Joe posnel v solo karieri. Ima perfektno ravnovesje med kantavtorskim pristopom in napadom rock zasedbe. Sijajen boben sloni na enakem principu poudarkov, kot je nekoč igral Topper Headon, bobnar The Clash. Ramshackle Day Parade, je dub balada, ki bi jo lahko pripisali albumu Sandinista. Redemption Song, ki je nastala v produkciji Ricka Rubina, je fina izvedba Marleyjeve klasike. Strummerja izjemoma spremljata Američana Smokey Hormel in Benmont Tench, ki igrata s Tomom Waitsom in Tomom Pettyjem. All In A Day je oster dance rock, poln vokalov in skupinskega razgrajanja. Burnin' Streets, je super balada, počasna in močna. Instrumental Midnight Jam, ki bi se podal v kakšen Scorsejev film, je očarljiv v lastni surf jazz dub reggae mešanici. Z irskimi violinami polepšana, zaključna Silver & Gold je priredba skladbe Before I Grow Too Old Bobbyja Charlesa. Okoliščine so dale verzu »Moram pohiteti, preden se postaram,« čisto drug pomen. Na koncu Strummer pove še: »OK, to je ena verzija.« Deset pesmi je na albumu. Po staromodnem principu. Jasno in koncizno. Brez posebnih uvodov in drugega cirkusa. Streetcore je odlična stvaritev skupine, ki je v nekih treh letih obstoja postala čisto zares vrhunski bend.
Njihov prvi album Rock Art and the X-Ray Style je leta 1999 pomenil vrnitev Joeja Strummerja med aktivne glasbenike. Bil je tiha vrnitev, kolekcija mehko aranžiranih pesmi glasbenika, ki kantavtorske skladbe polaga na afriške ritme. Na prejšnjem Global A Go-Go je bilo slišati, da so se Strummerjevi motorji dobro segreli in da se lahko zgodijo velike stvari. To tudi potrjuje Streetcore. V devetdesetih letih je bil Strummer enigmatično pasiven. V začetku je še mestoma brenkal z The Pogues, ko je na koncertih nadomeščal Shana McGowana in je bil njihov pevec in ritem kitarist. Tu pa tam je nastopil v kakšni manjši vlogi v nekaj filmih, kot pri Akiju Kaurismäkiu v »I Hired a Contract Killer« Akija Kaurismakija in »Docteur Chance« Davida Ossangea. Posnel je soundtrack za črno komedijo Johna Cusaka Grosse Point Blank, toda ni se prav dosti oglašal. Ko so The Clash razpadli 1986 je bil še kar dejaven. Pisal je glasbo za filme Alexa Coxa - Sid and Nancy, The Walker, tudi za odštekani punk western Straight to Hell jih je nekaj prispeval, pa tudi nastopal je v tem zelo zabavnem in odtrganem filmu. V osemdesetih je odigral dve videni, dobro sprejeti vlogi. Naprej je delal z režiserjem Robertom Frankom pri filmu Candy Mountain, potem pa z Jimom Jarmushem v Mystery Train. In je posnel svoj solo prvenec Eartquake Weather. Toda vseskozi smo imeli občutek, da mu manjkajo The Clash, da bi zares blestel. Tega občutka na albumu Streetcore ni. Na njem blesti sam z The Mescaleros kot velik glasbenik.
* Terens Štader
Komentarji
komentiraj >> Re: Ponedeljek, 29. 3. 04, 19h: Joe Strummer & The Mescaleros: Street Core (Hell
tomazb [29/03/2004]
se strinjam, da je streetcore super album... zagotovo je strummerjev najbolj prepricljiv, konsinstenten in sproscen izdelek.
ne strinjam pa se s tem, da se ga primerja s combat rockom, najsibkejso plosco the clash.
odgovori >>