Ponedeljek, 9. 2. 2004
petrak
Tridnevni festival je, kar je zelo pomembno, dosegel, da se je v dvajsetih do tridesetih minutah obiskovalcem natančno izrisalo devet pesniških imen.
Navada prejšnjih let je bila, da so tuji pesniki s svojim nastopom predstavljali prevetritev, tudi letos je bilo tako, le da ne moremo reči, da so Slovenci kaj zaostajali pri svojih nastopih in s svojo poezijo. To ne bi vzdržalo, je pa res, da letos ni moč generalizirati.
Kolikšne so bile klofute glasno interpretiranih verzov?
ENAJSTI TRNOVSKI TERCETI – pesniški festival ali trije literarni večeri?
V petek zvečer se je zaključil tridnevni ljubljanski pesniški festival Trnovski terceti, ki ga je že enajsto leto organiziralo kulturno-umetniško društvo France Prešeren, pri izvedbi pa sta letos sodelovala še Center za slovensko književnost in Društvo slovenskih pisateljev, finančno pa je festival podprlo Ministrstvo za kulturo RS. Tudi letos se je predstavilo devet pesnikov, po trije na večer, in sicer: od domačih Peter Semolič, Meta Kušar, Katja Pult, Gustav Januš in Milan Jesih, tuji gostje pa so bili: Poljak Piotr Sommer, Kanadčan Patrick Woodcock, Nemec Bastian Böttcher ter irski pesnik Gearóid Mac Lochlainn.
Namen festivala je bil prikazati smernice v sodobni poeziji, torej kaj se dogaja v sodobni slovenski, evropski in svetovni poeziji. Izbor avtorjev, ki je delo selektorjev Toneta Škrjanca in Gregorja Podlogarja, naj bi s svojimi samosvojimi poetikami prikazal, kam se razvijajo poetične poti ter predvsem tudi, kam vse se dvigajo in spuščajo pesniki in po čem vsem posegajo, da izoblikujejo svoj nastop. Tridnevni festival je, kar je zelo pomembno, dosegel, da se je v dvajsetih do tridesetih minutah obiskovalcem natančno izrisalo devet pesniških imen. Kot vsako leto doslej so tudi letos organizatorji pripravili zloženke, v katerih so natisnjene kratke notice o tujih pesnikih ter nekaj svežih prevodov gostujočih pesnikov v slovenščino.
Ob začetku festivala je organizator zapisal, da se bo festival še naprej trudil »doseči zlitje sproščenega in kulturno zahtevnega v dogodek, ki bo vrnil poeziji njen človeški učinek in pomen, to je, vrniti poezijo poslušalcem izven forumov, ki so poezijo opravičevali z izvenpesniškimi, formalnimi razlogi«. Po kakovostnih nastopih, velikokrat zelo dodelanimi, in po množičnem obisku lahko presodimo, da jim je uspelo. Navada prejšnjih let je bila, da so tuji pesniki s svojim nastopom predstavljali prevetritev, tudi letos je bilo tako, le da ne moremo reči, da so Slovenci kaj zaostajali pri svojih nastopih in s svojo poezijo. To ne bi vzdržalo, je pa res, da letos ni moč generalizirati.
Prvi pesnik, ki je letos bral, je tudi prvi, ki ga že velja pohvalno omeniti. To je Peter Semolič, ki se je ob glasbeni spremljavi Lada Jakše vešče potapljal v svoje starejše pesmi, objavljene v Krogih na vodi. K Semoličevi preprosto odlični interpretaciji je gotovo prispevala spremljava, najbrž ga je stimulirala in sproščala, čeprav ni bila ravno presežna in je ni moč označiti s superlativi kot branje, povlekla je v kvazi njuejdževske vode, seveda pa smo slišali že veliko boljše Jakševe improvizacije. Priznani poljski pesnik Piotr Sommer, čigar prevod knjige pesmi Lirični dejavnik je ravno izšel pri Centru za slovensko književnost v Ljubljani, delo Primoža Čučnika, je s svojim sproščenim nastopom in poezijo malce odtalil zaspano ali morda celo z zdolgočasenostjo naelektreno ozračje, ki je v dvorani zavladalo po polurnem tiktakanju srednjeevropskih kotlinsko-močvirnatih sentenc (spet srednjeevropske ubeseditve). Pred Sommerjem je brala Ljubljančanka Meta Kušar iz svoje neobjavljene knjige, naslovljene Ljubljana, in prav njen nastop se je še najmanj zlil s Kudovo dvorano in vzdušjem, otopelo klasičen je z verzi po prvem poslušanju najmanj izrekal izkušnjo, krvavo in otipljivo izkušnjo življenja v svetu ali jeziku.
Prvič v Sloveniji je bral kanadski pesnik Patrick Woodcock, ki dela kot lektor za tuje jezike na univerzi v Sarajevu. Nekatere njegove pesmi, ki jih je prevedel Tone Škrjanec, smo slišali poleg v angleščini še v slovenščini. Katja Plut, zmagovalka lanskega Slema v Ljubljani, je s svojo morda še prikupno zmedenostjo in sproščenostjo, opravičeno z mladostjo, ponovno sprostila in ogrela občinstvo, navsezadnje so k temu prispevali tudi njeni dostikrat humorno, vendar tudi mladostniško-naivno-ironično ali uporniško našpičeni verzi. Ker pa je v Sloveniji še mlada tradicija neformalnih neklasičnih nastopov, omeniti velja, da smo imeli v letu 2003 prvi ljubljanski pesniki Slem, in ker so nastopi podvrženi patini klasičnosti (linearno branje) ali dvojcu brane besede in glasbene spremljave, je nedvomno pohvalno, da so organizatorji pripeljali tridesetletnega nemškega pesnika in glasbenika, slemarja, raperja, večkratnega zmagovalca pesniških slemov, predavatelja o rap poeziji – Bastiana Böttcherja, ki je v Sloveniji nastopil prvič.
Pri Böttcherjevem nastopu je bilo zanimivo in pri nas novo to, da je pesnik v suveren nastop zlil besedo, zvok, zvočno podobo verzov, gibanje telesa in mimiko obraza. Sproščeno je tudi s podlago zarapal, zapel in zanimiral obiskovalce, da so sodelovali pri spremljavi. Za nekatere v tercetskomanirsko vzdušje morda nepravšnji avtor je prevetril sceno. Kakor koli že na to pogledate. Svežina iz tujine, ki je ni treba neprežvečeno sprejeti in posnemati, nedvomno pa jo je fajn videti. Njegove prevode v slovenščino je naredil Brane Čop, ki se je izkazal kot odličen interpret, saj pesnika ni posnemal pri branju, ampak je dobro prevedenim verzom vdahnil neko svojo, simpatično in smešno interpretacijo. Nič ni bilo v zaostanku.
Zadnji večer sta se predstavila dva znana in priznana slovenska pesnika. Prvi se je predstavil zamejski pesnik z avstrijske Koroške Gustav Januš, ki je v klasični maniri, a zato nič kaj duhamorno, predstavil tako starejše kot tudi novejše pesmi. Znova se je potrdilo, da nastop ni odvisen samo od izvirnosti in zabavljaških prijemov pesnika-interpreta, ampak in predvsem od vsebine njegovih verzov. Gustava Januša kot pomembno slovensko pesniško ime ni moč pogosto slišati v matici, prav zato je zagrizene pesniške sladokusce in bralce sodobne slovenske poezije razveselil z nastopom. Milan Jesih – pomembno ime slovenske poezije, pesnik s postmodernističnimi elementi in ploden prevajalec – je vešč nastopanja nizal sintetično nabite, nelahke, nelahko razumljene, sicer pogosto humorne in z ironijo prefinjene verze ubrano in spretno. Sprehodil se je po svoji mogočni pesniški poti in visokopoetski verzi niso zamajali obiskovalčeve pozornosti. Kot zadnji pa se je predstavil z zadnje Vilenice v Sloveniji že poznani severnoirski pesnik Gearóid Mac Lochlainn, ki piše v irščini oziroma gelščini. Doprinos njegovega nastopa je v tem, da se je Ljubljana spet srečala s performansom kot nastopom, ki si za upodabljanje poezije vzame vse, kar avtor zna. Poleg branih verzov smo slišali petje v gelščini, igranje na orglice kot spremljavo in petje stare ljudske irske pesmi. Prevode pesnika severnoirskh verzov, ki si v ospredje jemljejo izkušnjo margine, po pesnikovih besedah – drugega jezika, je naredil in tudi prebral Peter Semočil s pomočjo Ane Jelnikar.
Enajsti Trnovski terceti so na obiskovalčeve obale prinesli mnogo novega, še neslišanega, pa tudi nekaj dobrih verzov. Upajmo, da bodo naslednje leto selektorji še naprej in še bolj prisluhnili svojemu pesniškemu okusu. Ker pa smo začeli polemično, češ ali je to festival ali le trivečerje literarnih nastopov, sem za konec ob vseh pohvalah dolžna še izpeljati pomislek: Nameni festivala so v srečevanju ali srečanju z najrazličnejšo poezijo, v morebitnih klofutah verzov, v očaranju ali razočaranju pri spremljanju pesniških nastopov, vendar tudi v druženju in spoznavanju s pesniki. Letošnjim Tercetom je umanjkal le zadnji večer, ki se ni sproščeno in brez prevelikih »zaubermahenskih« namer zaključil ob druženju in posedanju predvsem nastopajočih. Zaznati je bilo, kot da je organizacija zahtevana reč in da po odpikanem programu nam obiskovalcem preostane le še kozarček, potem pa celo boljše, da gremo miške spat. No, jasno in glasno: Takšna kot sta bila prva dva večera po nastopih bi lahko bil tudi zadnji, predvsem zaradi nastopajočih. Na svidenje v Kudu Franceta Prešerna na Trnovskih tercetih 2005!
Tercete je poslušala Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>