Zanimal nas bo zaključek 19. stoletja, ko so se na slovenski politični in kulturni sceni razvneli srditi ideološki boji med klerikalci in liberalci. To so bili časi, ko je Janez Evangelist Krek grozil liberalcem, se jih bo lotil z nožem in se je Ivan Tavčar zaganjal v izprijenost pokvarjenih »farških« gospodov. Taki časi političnih obračunavanj so se ponovili po 1. svetovni vojni in se odrazili v odnosih med skladateljskima krogoma levičarja Slavka Osterca in konservativnega narodnjaka Antona Lajovica ter neoromantika Lucijana Marije Škerjanca. Seveda se ta polariziran politični kulturni prostor vse bolj izoblikuje tudi danes, ko LDS-ovci in SDS-ovci razmišljajo le še s pomočjo opozicij drug do drugega – ali kot bi rekel Fridolin Žolna alias Fran Milčinski v enem izmed mnogih feljtonov, ki jih je pisal med obema vojnama: »Dve stranki imamo, obema je važna, pa tudi težka in odgovorna naloga, da druga drugo drugo pobijeta. Lep je ta cilj in vreden najboljših moči. V dosego tega cilja sta obe stranki druga drugi potrebni kakor vsakdanji kruh, kajti brez nasprotne stranke ne bi stranka nič opravila in bi lahko zaprla štacuno.«

Skladbe, ki sledijo, so skrajno tesnobne - pa ne zato, ker bi bili brezbrižni do kočljive družbene situacije v 2. polovici 19. stoletja, ko so nastajale, pač pa zato, ker se njen naivni nacionalni naboj tolikokrat izkorišča še danes.

Razsvetljeni meščani so proti koncu 19. stoletja, ko je bila pri nas za vse moške uvedena splošna volilna pravica, naleteli na politični problem. Za dosego svojih in domnevno vse-narodnih političnih ciljev so potrebovali tudi podporo slovenskega kmečkega prebivalstva, ki je tedaj tvorilo veliko večino (edino pravo mesto pri nas je bil Trst, naši meščani pa so bili bolj »podeželski meščani«). Kmete je bilo treba razsvetliti, jim »vdehniti« zavest o pripadnosti slovenstvu, zato je moral slovenski intelektualec s politični ambicijami postati »rodoljub z dežele«: oditi je moral med narod, poučevati, vzgajati in organizirati. Za to delo je potreboval literaturo, pesmi in povesti ter glasbo za trenutno rabo. Ukvarjanje z glasbo in literaturo je tako postalo koristna dejavnost, ki je morala služiti oznanjanju nacionalnih idej. Tako smo dobili Levstikovo potovanje od Litije do Čateža – ideologijo domačijske književnosti, ki se je morala ozirati na to, kar je bil kmet sposoben razumet. »Ko bi ustregel Slovencem tisti, ki zna resnico zavijati v prijetne šale« - nekako tako je razmišljal Levstik na sprehodu po blatnih kolovozih.

Podobno je bilo v glasbi. 19. stoletje je bilo obdobje uporabne in koristne glasbe. Skladatelji so pisali zborovske skladbe, včasih na osladno domoljubna v besedila, raje pa na primerno bojevita. Taki sta npr. dve skladbi skladateljske dinastije iz Šentjurja pri Celju, Benjamina in Gustava Ipavca – Domovini in Slovenec sem.

Slovenska glasba tega časa je bila pragmatična in ni imela posebnega posluha za velike dosežke v glasbi tistega časa. Medtem, ko so v Evropi ustvarjali Brahms, Liszt, Schumann, Berlioz, Chopin in Mahler, so pri nas pa so v glasbo vlačili narod, skrbeli za množičnost in pisali v glavnem zborovsko glasbo. Brez teksta se ni dalo dovolj jasno izraziti slovenskosti!

Velik problem slovenskih skladateljev so bili tudi instrumentalisti, saj je bila orkestralna glasba pri nas tradicionalno domena elitnih nemških meščanskih kulturnih krogov, ki so jo tudi izkoriščali za svojo promocijo. Z »nemškutrji« pa se v tistem času za slovenskega domoljuba ni bilo pametno mešati. Koseski je npr. v rodoljubnem zanosu kar rohnel proti Nemcem in je za nemškutarja pripravil tole: »za tebe, budalo, nabrušen je meč, nikdar ne poljubi Slovenka te več!«. Ob drugi priložnosti je skoval tele verze: »Učil je, ne pozabi, Slovenec modrost, ko glodal še Nemec je medvedovo kost.« (objavljeno v knjigi Igorja Grdine: Od rodoljuba z dežele do meščana).

Glavni ideološki izraz moči neke glasbene kulture v 19. stoletju (tako je morda še danes) je bila opera, ki je za izvedbo zahtevala močno infrastrukturo. V Ljubljani te seveda nismo imeli. Opero so zgradili šele v 90-tih letih 19. stoletja, prvo slovensko opero (če ne štejemo Zupanovega Belina) pa je Benjamin Ipavec napisal leta 1892 – Tehnarske plemiče.

Posvetimo se na kratko še velikim političnim obračunavanjem med klerikalnim in liberalnim taborom, ki so se v Sloveniji začeli v 80-tih letih 19. stoletja in se danes ponavljajo. Te ideološke spopade zelo podrobno opisuje nova knjiga Igorja Grdine Slovenci med tradicijo in perspektivo. V splošnem je šlo za temeljno ločitev duhov med militantnim ekstremnim katoliškim taborom, ki se je zbral okoli Antona Mahniča (v njem so bili ključni možje še Janez Evangelist Krek, Ivan Šušteršič, idr.) in liberalnim taborom, na čelu z Ivanom Tavčarjem, v katerem so se zbirali domnevno napredni meščani, ki pri svojem vladanju niso bili nič manj vešči diplomatskega spletkarjenja, brezosebnega, tehničnega upravljanja oblasti kot današnji liberalci (navidez socialno dovzetni, v resnici pa zagovorniki kapitala).

Spor se je nadaljeval tudi po 1. svetovni vojni in je zanimivo stranpot doživel na glasbenem področju, s strujama, ki sta oblikovali okoli Slava Osterca in Antona Lajovica. Ta razhajanja, morda celo sovražnosti, so danes slabo dokumentirana, saj hoče muzikologija slovensko glasbo predstaviti kot eno zveličavno, mitično pot k udejanjanju projekta slovenske glasbe. Glede Osterca je najbolj zgovoren razvpiti citat: »Moja smer je skrajna levica… Prepričani smo, da morajo nove ideje imeti tudi nove oblike – mi pa smo za oblike, kjer izpade sleherna sekvenca in repriza, sploh vsako ponavljanje.« Osterc je bil zaprisežen modernist, pri Čehu Aloisu Habi je konec 20-tih let študiral četrt-tonsko glasbo in je bil praktično edini, ki je redno (na svojo roko) navezoval stike s skladatelji po Evropi. Sovražil je sentimentalnost v glasbi, vso neoromantiko, ki so jo še vedno zagovarjali drugi skladatelji – npr. Lucijan Marija Škerjanec, »vzor« glasbenega konservativca, še krepko po 2. svetovni vojni. »Čustvena nabreklost motiva in fraze« je šla Ostercu najbolj na živce, ravno to je kot izvor glasbe zagovarjal njegov protipol – Anton Lajovic. Slednji si je po 1. svetovni vojni na vse kriplje prizadeval uveljaviti svoje nacionalistične poglede na razvoj slovenske umetnosti. Takole je dejal: »Naša stvar je, da zatremo nemški kulturni strup, kjerkoli se hoče uveljaviti. Za Slovence ni v Beethovnovih, Bachovih in Wagnerjevih delih nobene krasote, ampak le strup.«

Peter Kus

PLAYLISTA:

1. Frane Milčinski-Ježek: Lestvica, 3:16 (Cinca Marinca, Sanje, 1999)
2. Benjamin Ipavec: Domovina, 1:43 (zbirka Musica Noster Amor - Romantika 1, Obzorja Maribor, 2000)
3. Gustav Ipavec: Slovenec sem, 1:27 (isto)
4. D-fact: Čas ameriške dekadence, 2:45 (Čas ameriške dekadence, Nika, 2002)
5. poslanec Bogdan Barovič v Slovenskem parlamentu, februarja 2004
6. Viktor Parma: Ksenja Musica Noster, 10:27 (zbirka Musica Noster Amor - Romantika 1, Obzorja Maribor, 2000)
7. besedni dvoboj Golobič – Janša v Odmevih TV Slovenija, februar 2004
8. Slavko Osterc: Suita za orkester, 1. satvek - Tempo di Marcia, 2:45
9. Anton Lajovic: Lan, 4:17 (Musica Noster Amor - Impresionizem 2, Obzorja Maribor, 2000)
10. Eve Beglarian: The Continious Life, 14:18, posnetek dostopen na www.evbvd.com.
11. Juliana Luecking/Eve Beglarian: 5 žensk pripoveduje (Dream Cum Go Down, Kill Rock Stars, 1995)