»Igračkanje z neresnicami in zanemarjanje nespornih dejstev in ustavnih načel do danes ni bilo nekaj, kar bi bilo zelo značilno za slovensko novinarstvo, in kljub javnemu pozivu, ki gre v tej smeri, iskreno upam, da bo tako tudi ostalo«. Tako je danes v odgovoru na javni poziv novinarjev in urednikov informativnega programa nacionalne televizije in tamkajšnjega aktiva Društva novinarjev Slovenije glede spornosti njegovega imenovanja na mesto predsednika komisije za preprečevanje korupcije spregovoril Drago Kos, nekdanji kriminalist in po volji političnega vrha te države edini kandidat za to mesto.
»Igračkanje z neresnicami in zanemarjanje nespornih dejstev in ustavnih načel do danes ni bilo nekaj, kar bi bilo zelo značilno za slovensko novinarstvo, in kljub javnemu pozivu, ki gre v tej smeri, iskreno upam, da bo tako tudi ostalo«.
Tako je danes v odgovoru na javni poziv novinarjev in urednikov informativnega programa nacionalne televizije in tamkajšnjega aktiva Društva novinarjev Slovenije glede spornosti njegovega imenovanja na mesto predsednika komisije za preprečevanje korupcije spregovoril Drago Kos, nekdanji kriminalist in po volji političnega vrha te države edini kandidat za to mesto.
Kosu je vsekakor potrebno pritrditi. Resnemu slovenskemu novinarstvu igračkanja z neresnicami in zanemarjanja nespornih dejstev in ustavnih načel res ne gre kar tako pripisati. To nenazadnje sama zase pričajo vsa nesporna dejstva sivih lis tranzicijske zgodbe o uspehu današnje demokratične Slovenije, ki so se pred javnostjo znašla predvsem po zaslugi domačega raziskovalnega novinarstva. Vprašanje pa je, ali se lahko s takšno oceno pohvali tudi domača policija in kriminalistika, na katere delo in javno podobo je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja usodno vplival tudi nekdanji namestnik direktorja kriminalistične policije Drago Kos.
In zakaj pravzaprav gre? Novinarji in uredniki informativnega programa Televizije Slovenija ter aktiv Društva novinarjev Slovenija na taisti medijski hiši so včeraj javno pozvali k razmisleku glede predloga za imenovanje Draga Kosa na mesto predsednika komisije za preprečevanje korupcije, ki ga je 02. aprila v državni zbor poslal predsednik te republike Janez Drnovšek. Kos, po politični volji odstranjen iz kriminalistične operative, je sicer res eden od največjih strokovnjakov za korupcijo, kar jih premoremo na tej strani Alp. Takšno javno podobo si je nenazadnje pridobil v številnih evropskih protikorupcijskih organih, v katere so ga - daleč od domačih oči – kazensko umaknili iz prve jakostne skupine domačih borcev proti kriminalu.
Da pa je mož res pravi in zagrizeni borec, ki mu za dosego pravičniških ciljev ni bilo težko prestopiti tudi onstran tanke meje zakonitosti kriminalističnega dela, pa opozarja prav primer novinarja Tomaža Ranca, s katerim so v svojem javnem pozivu solidarni njegovi poklicni kolegi in kolegice iz nacionalne televizije. Ta je bil namreč zaradi svojih prispevkov, v katerih je razgaljal nesporna dejstva in opozarjal na zanemarjanje ustavnih načel uslužbencev notranjega ministrstva v aferi Vič-Holmec, osumljen izdaje uradne skrivnosti. Zato so si kriminalisti nezakonito omislili spisek njegovih telefonskih pogovorov, s katerimi se je naokoli postavljal prav sedanji edini kandidat za predsednika komisije za preprečevanje korupcije Drago Kos.
V svojem ugovoru na novinarske pomisleke je Kos novinarje sicer podučil, da je ljubljansko okrožno tožilstvo že leta 2000 zavrglo ovadbo zoper njega in s tem zavrnilo očitke o njegovem nezakonitem delu v tej zadevi. Toda na jalovost taistega tožilstva opozarja dejstvo, da je naklepa zlorabe uradnega položaja - ker ga preprosto še ni izvršil, čeprav je že podpisal, da ga bo - oprostilo tudi zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Hkrati pa je Drago Kos, ki mu je skromnost tuja, še vehementno zatrdil, da naj Tomaž Ranc na sodišču še nikoli ne bi dokazal, da je bil kriminalistični nadzor njegovih telefonskih klicev leta 1999 nezakonit in neupravičen.
Res sicer je, da sodba zoper tedanjega namestnika direktorja kriminalistične službe še ni povsem pravnomočna. Toda Tomaž Ranc, ki je vedel, da so kriminalisti spisek njegovih telefonskih pogovorov pridobili nezakonito, torej še preden so dobili dovoljenje preiskovalnega sodnika, je najprej vložil tožbo proti državi. Sodišče mu je dalo prav dvakrat. Nazadnje 16. decembra lani, ko je v drugo potrdilo, da so kriminalisti, ki jim je operativno načeloval prav Drago Kos, delovali nezakonito.
Diskvalifikacije in sprevračanje resnice, ki jo prinaša današnji odgovor na novinarske pomisleke edinega kandidata za mesto predsednika komisije za preprečevanje korupcije, tako dokazujejo, da so pomisleki upravičeni vsaj v delu, ki se nanaša na spornost zgleda vodstva takšne institucije. Prav v političnem imenovanju Draga Kosa pa se tako zelo očitno razgalja vsa silna šibkost domače demokratične nedozorelosti pri gradnji uglednih in zaupanja vrednih institucij za preprečevanje korupcije, ki je tudi pri nas, sicer prikrita, a vendarle močno prisotna. Vse kar ostane domačemu novinarstvu je, da še naprej vztraja na svoji poti in opozarja na igračkanje z neresnicami ter zanemarjanje nespornih dejstev in ustavnih načel domače oblastniške klike. Pa čeprav na sodiščih.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment - z neprimernostjo imenovanja nekdanjega kriminalista Draga Kosa za predsednika komisije za preprečevanje korupcije v zobeh - sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>