Ponedeljek, 19. 4. 2004
dani
Če me je v zadnjem obdobju kakšna nova zasedba zares povsem 'podjarmila' in prevzela vsako poro mojega telesa, so to bržkone naši nocojšnji gostje. Spet sem namreč dočakal bend, ki povsem pooseblja moje razpoloženje in videnje sveta, ki ga živim. Tudi člani Animal Collective bodo namreč vedno ostali otroci po duši, nikoli zares ne bodo hoteli odrasti (ha, kdo pa to sploh zavestno hoče), infantilno-naiven pogled na ta svet ter življenje pa imajo pravzaprav že v svoji krvi ... (več) ...
... Lepo vas prosim - na to popotovanje ne prinesite svojega razuma in akademsko-intelektualnega pohujšanja, dovolj bo že vaše srce, spomin na stare starše in njihov vikend na periferiji ter tiste radosti, ki so vas okupirale preden ste prestopili šolski prag. Ko namreč prisluhnem katerikoli od njihovih štirih rednih plošč, se kar ne morem izogniti občutku, da se Animal Collective, ki si boljšega in večpomenskega imena sploh ne bi mogli izbrati, na vse pretege oz. krčevito upirajo temu, da bi zaživeli v kruti realnosti – raje jo opazujejo iz svojega malega, čarobnega in skritega sveta. Tistega, ki je znan le njim in občutljivo-romantičnemu osebku, ki mu ni težko izgubiti kompasa in se spontano prepustiti raziskovanju temačnega gozda, opuščenih koč bogu za hrbtom in igranja z bujnim živalskim kraljestvom.
Magične, izvenzemeljske in domišljijske zgodbe ter karakterji, ki jih s svojo godbo in verzi pričarajo Animal Collective, so namreč povsem odtujeni od česarkoli, kar je do danes zasledilo moje uho. To je pred štirimi leti dokazal že prvenec pravega imena "Spirit They're Gone, Spirit They've Vanished", ki je buril moje duhove s skrajno zapeljivim in originalnim miksom odtujene psihadelije, kančkom krautrockovske nabritosti, elektronske topline in nalezljivega avant-popa. Mineštra vsega in ničesar ni zbujala pozornosti le zaradi svoje v preobratih skrajno nepredvidljive narave in vseprisotnega eklekticizma, ampak predvsem zaradi vnetljivega, ranljivega in introvertiranega vpogleda v najbolj intimne sfere človeške osebnosti. Ustanovna člana - kitarist in vokalist Avey Tare ter bobnar in elektronski manipulator Panda Bear - sta se namreč še kako nazorno zavedala, da je manj pravzaprav več, vsa lepota pa se skriva v preprostosti. To je še bolj očitno na drugi plošči "Danse Manatee", kjer se je leta 2001 dvojici pridružil še prijatelj Geologist. Album je namreč poosebljenje regresije, okleščenosti in prvinskosti, ki elektro-organskemu ter improvizirani podobi nadene katatonični obraz, nepretrgano prehaja med občutljivostjo, umirjenostjo ter histeričnimi izbruhi jeze, na trenutke pa se že zazdi, da je celota postavljena na tako krhke in razrahljane temelje, da se bo sesula že ob najblažjem vetriču. Dokončen preboj iz anonime in obskurnosti pa so Animal Collective dosegli prav lani, ko so - tokrat že v podobi kvarteta, saj je skupino dopolnil še en multiinstrumentalist Deakin - mojemu ušesju ponudili skrajno furiozno, konfliktno, temačno in napadalno ploščo "Here Comes The Indian", ki se je povsem odtujila od preteklosti, še najbolj približala kaotično-tribalno-ritualističnemu kaosu njihovih šamanističnih koncertnih nastopov. Inštrumenti se prvič sploh niso dopolnjevali, ampak predvsem napadali, album je v svojem ustroju razgradil zdravilno naravo severnoafriške godbe tipa gnava in joujouka, postavil vstran elektronsko manipulacijo ter na najbolj neposreden način napadal poslušalčevo percepcijo tega, kaj Animal Collective sploh so in kaj predstavljajo. Bend, ki se v svoji postavi - tako na koncertih kot na ploščah - nenehno spreminja in člane rotira kot po tekočem traku, je namreč težko oz. skorajda nemogoče 'strpati' v katerikoli žanrski stil, razvoj njihove zvočne identitete pa nima ustaljene ali pač predpisane poti. Še več - prav zaradi njihove nepredvidljivosti in nestanovitnosti so še bolj unikatni, samosvoji in predani le lastni filozofiji.
Letos - album bo luč dneva ugledal šele v začetku maja - pa smo dočakali že njihovo četrto veliko ploščo "Sung Tongs", ki ponovno ponuja popoln zvočni preobrat. Album sta namreč tokrat spet zagrešila le ustanovna člana Avey Tare in Panda Bear, ki sta se iz urbanega Brooklyna odpravila kar v gozdove v okolici rodnega Baltimora, kjer sta najela hišo in uživala v ruralnem miljeju. Plošček "Sung Tongs" je najbrž najbolj poslušljivo, dopadljivo, prelepo sproducirano in konceptualno zamišljeno delo Animal Collective do danes. Kar ne morem verjeti, kako lahkotno njegova vsebina sede v uho, zapeljuje z atmosferičnim potujevanjem in spodbuja dnevno sanjarjenje. Upal bi si celo trditi, da je to prekleto poleten, sončen, nasmejan in skrajno avanturističen pop album, poln sreče, intimnosti in užitkov, ki jih najde v malih, za marsikoga nepomembnih stvareh. Daleč od groze, temačnosti in katatonije prehodnjih plošč, saj sta Avey Tare in Panda Bear tokrat izkoristila predvsem akustiko, harmoničnost vokalne topline, barvitost detajlov, minimalistično ritmiko, zamaknjeno repeticijo in zgodbe, ki se dotikajo malega človeka.
Komentarji
komentiraj >>