Ob vseh bolj ali manj uradnih prireditvah, na katerih so se včeraj svetile sveže zloščene medalje še poslednjih živečih partizanov, ki so jih v predvolilni maniri zazrto v prihodnost nagovarjali pripadniki domače politične elite, smo bili lahko na rodni grudi priča tudi kar nekaj bolj ali manj posrečenim poskusom aktualizacij dneva upora. 27. april je namreč zaenkrat še vedno praznik, s katerim se ta država pokloni Dnevu upora proti okupatorju oziroma enemu svetlejših prebliskov domače novejše zgodovine – ustanovitvi Osvobodilne fronte.
Ob vseh bolj ali manj uradnih prireditvah, na katerih so se včeraj svetile sveže zloščene medalje še poslednjih živečih partizanov, ki so jih v predvolilni maniri zazrto v prihodnost nagovarjali pripadniki domače politične elite, smo bili lahko na rodni grudi priča tudi kar nekaj bolj ali manj posrečenim poskusom aktualizacij dneva upora. 27. april je namreč zaenkrat še vedno praznik, s katerim se ta država pokloni Dnevu upora proti okupatorju oziroma enemu svetlejših prebliskov domače novejše zgodovine – ustanovitvi Osvobodilne fronte.
Pravzaprav ničemer drugem kot lastni promociji sta bila tako namenjena kajpada klavrna poskusa aktualizacij dneva upora, ki sta ju na ulicah glavnega mesta uprizorila ljubljanski Mladi forum Združene liste socialdemokratov in civilnodružbeno gibanje – le kaj je sploh to? – Osveščeni prebivalci Slovenije. Prav nič klavrna pa je bila aktualizacija upora, ki ste ji bili lahko priča tudi preko valov našega radija in ki je prav tako včeraj potekala pred in za poškodovano ogrado Centra za tujce v Velikem otoku pri Postojni.
Politični podmladek pravzaprav edine slovenske stranke, ki še naprej parazitira na partizanski dediščini in s tem pogojno tudi na starih zlatih časih kvazi-družbene enakosti, hkrati pa v parlamentu po vzoru angleških laburistov podpira neoliberalne zakonodajne rešitve, je tako tudi letos že tradicionalno Dan boja proti okupatorju obeležil z akcijo trosenja letakov. Na njihovem arhaičnem prispevku k dodatnem smetenju ljubljanskih ulic se je kakopak bohotil znak osvobodilne fronte in po njihovem skromnem mnenju aktualno politično sporočilo: Strpnost – temelj Evropske unije. S tem naj bi ljubljansko javnost opozorili, da je eden glavnih temeljev Evropske unije, v katero – kaj pa čmo – pač vstopamo, tolerantnost in spoštovanje pravic manjšin.
Glede na to, da je obče znano, da ljubljanska javnost, ki so jo s svojim smetenjem ulic naslavljali, nikakor ne velja za strpno do pravic manjšin, pa naj gre za muslimane, za na teh tleh živeče tujce, ali pa celo za administrativno narejene za tujce, torej za izbrisane, bi bilo sicer za pozdraviti dejstvo, da so z akcijo opozorili na potrebo po več strpnosti. Toda v isti sapi je popolnoma izvodenela z odrešeniškim zaupanjem v domnevno strpnost Evropske unije, ki da bo s prvim majem postala del tudi našega vsakdana.
Da ima slovenska zgodba o uspehu tudi kar nekaj temnih lis, ki se skrivajo za vso to silno evroatlantsko euforijo, ki nam jo s sredstvi državnega proračuna prodaja domača politična elita, je sicer poskušalo opozoriti pravzaprav že po svoji sestavi necivilnodružbeno gibanje Osveščeni prebivalci Slovenije, čigar glasnogovornik je samougrabljeni, drugače pa včasih tudi prepevajoči nekdanji major Ladislav Troha. Ob njem se v tem gibanju prerivajo še združenje Neli – civilni varuh, Forum za pravico otrok do obeh staršev, Sindikati gospodarstva in negospodarstva, neparlamentarni stranki Slovenskega naroda in Demokratska stranka Slovenije, Zveza ekoloških gibanj Slovenije in še drugi aktivni osveščeni posamezniki.
Celotna aktivnost kakih dvajsetih prisotnih se je sicer zbanalizirala na javni protestni shod pred zaradi prazničnega dne povsem praznim slovenskim parlamentom, ki je potekal pod geslom Stopimo skupaj. Predvsem sami sebe so tako opozarjali na nezavidljivi gospodarski položaj države, na kršenja človekovih pravic, na nikakršno skrb za okolje in podobne pereče besedne konstrukte. Nemara edina svetla točka shoda je bil moment, ko so se spmonili tudi na ljudi, ki so se uprli samemu življenju. V spomin na domače samomorilce so namreč prižgali sveče.
Manj visokoletečih besed, pa zato več konkretne akcije - nujne za vsako resno aktualizacijo pravice do upora - pa je bilo moč videti pred postojnskim Centrom za tujce. Tam se je, da bi opozorilo na nevidne v Evropi, zbralo kakih 40 pripadnikov globalnih mrež iz vse Slovenije in sosednje Italije. Tudi že z evropsko zakonodajo harmonizirana domovina namreč zapira ljudi na begu v sodobna koncentracijska taborišča, ki jih z ograjami in rešetkami ter potrebno živo silo varuje policija. Iz Italije pa je celo prišla vest, da sta prav zdaj med oskrbovanci Centra za tujce tudi dve mladoletnici iz Ekvadorja, ki jim evrokratski administrativni postopki preprečujejo združitev z materjo in bratom, ki z urejenim statusom prebivata v Italiji.
Kljub začetnemu policijskemu nasprotovanju sta se širom razprli dvoje vrat, skupil pa jo je tudi količek zgolj na pogled fascinantne ograje. Uporna telesa so se uprla represivskim in osvojila par metrov varovanega dvorišča. Policija se je bila primorana pogajati. Pomočnik vodje Centra za tujce je v Postojno pridrvel iz Kranja. Omogočeno je bilo srečanje s priprtima mladoletnicama, ki sta dobili pozdrave in pismo od mame. Tudi policijski poskus privedbe italijanskega aktivista, ki naj bi najbolj vneto zibal ograjo, da ji je popustil količek, se je izjalovil.
Ob letošnjem dnevu upora se je - prav tako kot v starih časih, ko so ustanavljali Protiimperialistično fronto, predhodnico Osvobodilne – dokončno izkazalo, da je aktualizacija upora možna zgolj skozi aktiven odpor. In sicer upor prav proti prihajajoči Evropi prostega prehoda materialnih dobrin in ne tudi ljudi. Evropi, katere temelj – dokler obstaja eno samo koncentracijsko taborišče za odstranjevanje oziroma deportacijo tujcev - ni strpnost, pač pa sodobni naci-fašizem. Pravzaprav se ni od leta 1941 prav nič spremenilo.
ODPOVED: Tudi današnji Neuromoment z aktualizacijami upora v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>