Petek, 7. 5. 2004
Tea
Kaj reči o glasbi, ki se lahko požene prek praga budnosti in se naseli celo v sanjske podobe in tišino zgodnjega jutra potem? Predvsem, da je evokativna, sugestivna, prostorna. Da s svojo razkosano ubranostjo in neizprosno natančnostjo cilja naravnost v želodec... (več...)
...In te naredi lačno. Kot v tisti šali o sadistu in mazohistu, kjer slednji reče sadistu: Muči me! In sadist s slastjo odgovori: Ne!
Sinočnji nastop zasedb Guapo in Fantômas je, po pričakovanjih in tudi sodeč po opravah, v dvorano VPK-ja privabil precej raznoliko publiko in že pred koncertom na parkirišču ustvaril pravo festivalsko vzdušje – radost ponovnih srečevanj še tako raztresenih in razkropljenih glasboljubcev. In seveda pričakovanje vrhunske muzike.
Najprej so se na oder postavili Guapo in nas z veličastnim odzvanjanjem gonga vpeljali v nadvse psihadelično popotovanje. Vodništvo sta prevzela klaviaturista, ki sta v neprekinjenem dialogu z bobnarjem in basistom določila razmerje med tišjimi ambientalnimi prehodi in njihovim razraščanjem v bohotne vibe hrupa. Bolj kot iz njihovih studijskih albumov, je bilo v živo lažje razumeti, zakaj jim kljub eksperimentalnemu prisvajanju še tako različnih godb vedno pristoji oznaka – klofuta, če hočete – progresivnega roka. Guapo, ki so s Fantômas sinoči otvorili evropsko turnejo namesto najprej napovedanih Melt Banana, so pokazali, da so obenem disciplinirani in dovolj razpuščeni, da se je v kleni navezi stalnega tria včasih znašel tudi posebej k turneji povabljen drugi klaviaturist Orlando Harrison, to je tisti z bleščavim žametno rdečim plaščem in smrtonosno mikimiško na prsih. V mirnejših trenutkih so me Guapo izpustili iz rok in se mi zazdeli le preveč razvlečeni, da bi se jim znova pognala v objem, a sodeč po zaprtih očeh plesočih v prvih vrstah je bilo popotovanje z Guapo prav fino.
Med pavzo sem iskala zraka in vode in ugotovila, da iz dvorane ne smem, medtem ko je na nasprotni strani ob tistih treh ali štirih straniščih v popolni temi nastala takšna gneča kot jo je pač pričakovati, če se mora tisoč ljudi zvrstit pred štiri sekrete. Zamerilo se mi je tudi to, da je bilo za vodo treba odštevati novce – in to v gneči, kjer je prav voda lahko edino zdravilo za nenadno slabost, tesnobo, žejo in druge stranske učinke le prevelikega prerivanja.
Ob nastopu druge četverice, fantomskega orkestra pod odločnim vodstvom Mika Pattona, sem spet posegla po podobah, ali, bolje rečeno, so podobe segle k meni: soparen večer tik pred nevihto, zavijanje močnih sunkov vetra, ki loputa z okni in vrati, maje tečaje, da cvilijo in ječijo, potem pa jih v silovitem udarcu trešči ob podboje – v nov krog ječanja. Pattonov pogled in gib sta pač enako zgovorna kot njegov shizofreni razpon glasov, ki jih je spretno plastil z mikrofoni in številnimi efekti.
Fantômas so z nojzom klaviaturskih zatišij povezali motive z vseh njihovih albumov. Morda najbolj prepoznavne, sladke melodije filmskih predelav so delovale kot trenutki streznitve, prebujenja v razposajeno pozibavanje, ki mu bend nikoli ni pustil, da bi se razpasel čez vse čute. To bi bilo v le prevelikem nasprotju s konceptom Fantômas, ki s svojo sesekljano strukturo prej teži k nenehnemu odtujevanju poslušalca, k prepovedi vsakršne poosebitve, sočustvovanja ali zamaknjenosti, ki bi imela tako zvani katarzični učinek. Kot bi glasbeniki zamahnili z roko, češ, naj se drugi ukvarjajo s simbolnim premeščanjem še kako konkretne meje med publiko in nastopajočimi.
Na sinočnjem koncertu je vsakdo dobil svoje. Si iz raznolikosti izbral svoj del pripadanja, ki me je, ja, zapeljal vsakič, ko sta strune prepletla kitarist in basist v peklenske rife, Dave Lombardo pa še malo ni pomišljal, da ju ne bi izdatno oskrbel s polnostjo njegovih udarcev na opna in tiste vrteče se činele, ki so kot sateliti mirno krožile in sijale še dolgo potem, ko je gospod Patton spet odredil premik v pretečo tišino. In potem v izbruh. In spet v tišino. Do lačnih želodcev.
In medtem ko je marsikdo po koncertu majal z glavo v nejeveri, da je bil pravkar priča nečemu tako nenavadnemu, tako drugačnemu, se mi je izvanredno zdelo predvsem to, da je bil sinoči cel kup ljudi očitno prvič izpostavljen tako širokemu razponu zvokov – in s tem morda za vedno spremenil previdne in občutljive opredelitve glasbe in lastnega okusa.
Na koncertu Guapo in Fantômas se je izobraževala Tea Hvala.
Komentarji
komentiraj >>