Današnji N-euro moment - z avstrijsko referendumsko ihto v zobeh - je prispeval Tomaž Z.
Današnji N-euro moment - z avstrijsko referendumsko ihto v zobeh - je prispeval Tomaž Z.
Na prvi pogled se zdi, da referendumska odločitev 915.000 avstrijskih volilk in volilcev, da podprejo pobudo proti obratovanju češke jedrske elektrarne v Temelinu, ni presenetila nikogar. Zmago za združenoevropskim demokratičnim načelom neprivržene dnevno-politične potrebe pa je dosegla zelo barvasta koalicija volilcev. V njej so se v prvi vrsti združili svobodnjaški ideologiji in heiderjanskemu führerprincipu zvesti staroavstrijski državljani. Svojo priložnost v njej pa so priložnost za promocijo svojih na mitu nekdanje monarhične staroavstrijske slave slonečih prepričanj in stališč uzrli še vsi ostali evroskeptiki ter ostali protičeško nastrojeni nacional-avstrijci.
Referendumski zmagovalci so - glede na to, da v Avstriji za uspešnost preverjanja ljudske volje zadostuje že piškavih 100 tisoč glasov – k udeležbi in zanje edini pravilni odločitvi mobilizirali kar 9 krat več za samo avstrijske interese in varnost zaskrbljenega državljanskega telesa. Ta od avstrijskega parlamenta, ki pač nekoliko bolj ustrezno kaže sliko dejanske zastopanosti in naravnanosti celotnega v hribih in dolinah Avstrije domujočega volilnega telesa, zahteva da sprejme nov ustavni in protitemelinski zakon. Tako naj bi bilo za veke vekomaj poskrbljeno, da bo tako trenutni rdeče-črni oziroma svobodnjaško-ljudski vladni spaki, kot tudi vsaki šele nekoč v prihodnosti izvoljeni vladi zaukazano, da mora pri ratifikaciji pogodbe o pridružitvi Češke Evropski uniji uporabiti veto, če bo češki jedrski ponos v bližini avstrijske meje Temelin še deloval.
Toda nad nacional-svobodnjaškim rezultatom niso bili posebej presenečeni ne Avstrijci in ne Evropejci. Prvi zato, ker so na raznorazne bolj ali manj ljudske pobude – doslej so jih za časa Druge republike imeli že 27 – še nekoliko bolj navajeni kot pa smo v deželi ljudske volje na drugi – včasih tudi sončni - strani Alp. Povprečna avstrijska demokratična duša pa je – ne glede na to, ali se referendumov običajno udeležuje, ali ne, hočeš nočeš že navajena tudi na to, da avstrijski parlament, povsem tako kot ta na drugi – včasih tudi turobni – strani Alp, ljudsko voljo preprosto prezre oziroma še natančneje - kar ignorira. Avstrijska zakonodaja namreč parlament zavezuje le k razpravi, o danem vprašanju pa parlamentarci pač niso dolžni zavzeti nikakršnega stališča.
Takšna usoda je tako doletela tudi dve od zadnje protičeško-temelinske po udeležbi še rekordnejše ljudske pobude. Toda tudi 1.36 milijona podpisnikov ni avstrijskega parlamenta prepričalo proti dunajskemu konferenčnemu središču OZN in tudi zahteva 1.23 milijona nasprotnikov proti genski tehnologiji v Avstriji ni obrodila nikakršnih konkretnih rezultatov.
Še bolj presenetljivo je, da zaskrbljenega videza ne dajejo niti evrokrati v Bruslju. Kljub temu da v isti sapi priznavajo, da bo morebitni veto Avstrije proti sprejemu Češke, ki je mimogrede poglavje o energetiki že zaprla, povzročil blokado celotnega procesa in na glavo obrnil dosedaj dogovorjena pravila in postopkov bodoče evropske širitve. Zato so v Bruslju raje prepričani, da se Avstrijci zavedajo, da zaviranje in zastoji v evropski širitvi niso v njihovem interesu in da je to v nasprotju s tem, kar je nenazadnje obljubila in podpisala že tudi trenutna rdeče-črna vlada. Evropska komisija tako pričakuje, da bo Avstrija izpolnila dane obljube in pika.
Ostrosti namiga – v stilu ne se zajebavat z nami, ker bo to pomenilo vaš evropski politični samomor, se zavedajo tudi na Dunaju, od koder so – resnici na ljubo -bolj pasivno spremljali gonjo iz avstrijsko koroške dežele. Pobuda za uzakonitev ustavnega ukaza, za avstrijski protitemelinski veto na Češko vključitev v avstrijskem parlamentu tako nima potrebne podpore. Ironično je, da so glasove proti že napovedali tudi proevropsko usmerjeni avstrijski zeleni.
Priložnosti oziroma bolj verjetno dolžnosti, da se oglasi, pa tokrat ni smel zamuditi slovesnki premier Janez Drnovšek, ki je te dni gostil finskega premierskega kolego Paava Liponnena. Za razliko od v zadnjih časih zamujenih priložnosti, da udari po mizi in jasno pove, kakšno je državno stališče, je premier tokrat prijavil, da je zbiranje podpisov neproduktivno predvsem z vidika odnosov med sosedskima državama. Kar pa se tiče domačega jedrskega ponosa Nuklearne elektrarne Krško, pa se zdi, da tudi Slovenija bolj kot ne ponavlja češko zmoto. Premier je namreč mnenja, da je nekaj časa že kazalo, da bi lahko bila tudi Slovenija deležna podobnih pritiskov, toda dosegli smo ustrezne dogovore z Avstrijo in Evropsko unijo.
Kaj ni takšno pot prehodila tudi Češka? Vse bolj se tako zdi, da je le vprašanje časa, kdaj bodo ukazov željni nacional-avstrijci spet capljali na volišča in glasovali za veto na slovensko vključitev v EU. Pa naj bo to zaradi Krškega, staroavstrijcev dvojezičnih napisov ali pač česa povsem tretjega.
Komentarji
komentiraj >>