V današnjem Terminalu "Slovenske patriotske igre" razgalja Darko Štrajn.
V današnjem Terminalu "Slovenske patriotske igre" razgalja Darko Štrajn.
Zamislite si, da bi se sedanja vladna koalicija odločila, da bo obdržala vso državno lastnino v bankah, zavarovalnicah in podjetjih v državnih rokah. Vsi ti, ki imajo zdaj tako veliko povedati o »razprodaji Slovenije«, bi na ves glas obtoževali koalicijo z LDS na čelu, da grabežljivo sedi na kapitalu namesto, da bi ga prepustila iniciativnemu zasebnemu sektorju. Konstrukti o udbomafijski ali globalno kapitalski zaroti bi dobivali nove poudarke in slednjič bi bilo tudi povsem jasno, da LDS v vladajoči koaliciji s pomočjo kapitala ohranja moč v svojih rokah tako zelo, da bo po nekem neobjavljenem receptu še enkrat preprečila zmago opozicije in svojih vladnih partnerjev na volitvah.
Toda vlada se je odločila prodajati državno lastnino! Sledi sklep: vsa zarota mora torej biti še hujša, kot so, med drugim, ugotovili tudi v krogu slovenskih pisateljev, ki znajo hitro enačiti za ljudstvo prezapletene kategorije nacionalne substance in narodnega gospodarstva. Ne, da bi preveč razmišljali o dejstvih in argumentih, torej domnevno sledi, da ne gre za nič manj kot za zaroto proti narodu nasploh, za brezvestno žrtvovanje »nacionalnega interesa«. Tudi če bi obstajala definicija nacionalnega interesa, je v Sloveniji ne bi bilo mogoče zares uveljaviti; kajti vse kaže, da je tu zdaj toliko razumevanj te kategorije kolikor je vseh tistih, ki se samozvano čutijo poklicane biti plat zvona zaradi »ogroženega nacionalnega interesa«. Pa ni prvič v dosedanji slovenski zgodovini, da se dviga patriotizem Slovencev spričo gospodarskih transakcij. Pravzaprav se je to dogajalo vselej, ko je šlo za količkaj večje podjetje, za katerega so zagovorniki nacionalnega interesa menili, da mora »ostati naše« in ob odsotnosti kakršnegakoli gospodarskega razloga za to je bil neovrgljivi zadnji argument »nacionalni interes«. Če kaj torej sodi k definiciji slovenskega nacionalnega interesa, potem je to nekakšno »večno vračanje« te kategorije v javnost ne glede na to ali gre za železo, ali za papir, ali za smuči, ali za turbine, ali za pivo, ali za finance. Sicer pa najbrž ni nič bolj v nacionalnem interesu kot to, da gospodarstvo deluje po gospodarski logiki. Morda je v kakšnih drugačnih državah, kjer imajo smisel za obči interes »bolj v genih« povsem v redu, da je nek večji delež lastnine v državni posesti. V Sloveniji pa je to recept za oligarhijo ali v najboljšem primeru za politične neumnosti. Spomnite se Bajukove vlade in njenega smisla za gospodarjenje preko takih uveljavljenih gospodarstvenikov kot je bil gospod Podobnik.
K vsemu govorjenju o neki novi odločilni prelomnici, pred katero naj bi se pravkar znašli in ob kateri bomo »kot nacija« pred hudimi preizkušnjami, je nemara treba pripomniti, da se po tej prelomnici vendarle ne bo pripetilo nič drugega kot to, da bomo še bolj tam, kjer že smo: v globalnem kapitalizmu! To je samo ena od samoumevnosti, ki jo različni varuhi nacionalnega interesa razlagajo, kot da gre za katastrofo. Dileme, ki jih imamo v tej državi (v kateri državi pa jih sploh nimajo?) se zamegljujejo z ideološkimi domislicami in nelogičnimi izjavami. Zelo glasni hrup, denimo, ki ga dvigajo spričo »prodaje bank tujcem«, prikriva sicer na prvi pogled očitno dilemo, o kateri je že nekaj treznih ljudi povedalo svoje – ne da bi jih slišal kdorkoli od tistih, ki bi jih moral slišati. Prava dilema ne zadeva izbiro med »domačimi in tujimi« lastniki, ampak zadeva vprašanje oblike lastnine: gre za to ali se bomo odločili za državno ali zasebno lastnino? Ko je lastnina bank ali česarkoli že enkrat odvezana od države, potem je glede na veljavna pravila v Evropi (Slovenija pa si tu ne more izmišljati kaj posebnega) potencialno lahko vedno prodana komurkoli, torej tudi tujcem. Ko država prodaja državno lastnino, jo mora zanimati samo to ali bo kupec plačal primerno kupnino, ali bo zagotovil delovanje podjetja ali banke, ali bo zagotavljal zaposlitve, ali obeta konkurenčnost na trgu itd. S tega stališča ni nobenega razloga za verjetje, da bi domači kapitalisti bili a priori boljši od tujih.
Sicer pa se vprašajmo kaj sploh pomeni po mojem globoko demagoška dilema o tem ali bodo podjetja (banke, pivovarne ipd.) »naše« ali tuje? Kako je neko podjetje, ki je v zasebni lasti, lahko »naše«, torej »nacionalno«? Kaj ima množica klientov zavoda za zaposlovanje od tega, da so lastniki banke, zavarovalnice, kakšne posredovalnice ipd. domači kapitalisti? V bolj drastičnem primeru so recimo lahko domači (so)lastniki tudi kakšni povzpetniki ali, denimo, posamezniki, ki so »prišli do denarja« po metodi Catch the Cash. Zakaj bi taki lastniki bili boljši od tujih poštenjakov ali našim podobnih povzpetnikov? Kaj nam zagotavlja, da bodo domačini svoje dobičke obdržali doma v Sloveniji, od kod jamstvo, da ne bodo kapitala selili kamorkoli? Skratka, patriotizem ni ekonomska kategorija. Kapital ni prav nič nacionalen in je vse manj tak, poleg tega pa vstopamo v zvezo, kjer sta prosti pretok kapitala in odprti trg neizogibna predpogoja za članstvo. Vsa propaganda o nacionalnem interesu za to, da so lastniki podjetij domači, v luči povedanega nima nobene resne utemeljitve.
Nasprotno! Lahko bi navedli kopico primerov, ki pričajo o tem, da so domači lastniki kapitala bolj nezanesljivi kot tuji. Ko je pred leti Mehika doživela veliko finančno krizo, se je to zgodilo z velikim sodelovanjem domačih bogatašev, ki so »pravočasno« odnesli na tuje približno toliko milijard dolarjev, kolikor jih je Mednarodni denarni sklad nakazal mehiški vladi za rešitev krize. Tuji investitorji, zlasti tisti, ki so vložili v industrijska podjetja, se niso dali kar tako prestrašiti in so bili pripravljeni deliti gospodarsko usodo z deželo gostiteljico. V sedanji argentinski krizi, ko država dolguje mamutskih več kot stotrideset milijard dolarjev, je osemnajst milijard »odletelo« na tuje. Ne, ne ugibajte ali so temu denarju nadeli krila tuji ali domači lastniki, kajti jasno je, da so to bili domači bogataši! Državljanom, ki so tako ali drugače odvisni od teh financ kajpak ostane patriotizem. Kako je s tem v Sloveniji prav tako ni treba preveč razmišljati. Ob vsem domnevnem patriotizmu je verjetno veliko denarja, ki »smo« ga odnesli v avstrijske in nemške banke še v času socializma, še vedno tam. Zaradi davčnih in podobnih strahov se temu denarju gotovo pridružujejo nove vsote. Ob mnogih »argumentih«, ki naj bi utemeljevali primat domačega kapitala, je nadvse pogosto slišati, da zdaj pa gre za našo identiteto, ki da bo izparela spričo tujih lastnikov.
Kaj je to slovenska identiteta je seveda spet mogoče razpravljati, ampak gotovo je, da imajo med našimi množicami v teh časih veliko večji »identitetni« pomen športniki vseh zvrsti kot pa, denimo, Prešeren in Cankar. Ena od prvih ikon slovenske novodobne identitete je vsekakor nekdanji smučarski as Bojan Križaj. Če imate kaj spomina pa si vanj prikličite zgodbo o tem v katero banko je ta super Slovenec šel izgubiti nekaj svojih skromnih prihrankov. (Seveda nimam nič proti gospodu Križaju, ki je samo dober primer za splošnejši pojav.)
Komentarji
komentiraj >>