Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ponedeljek, 7. 6. ´04, 15:30: Druga godba v soboto, 5. junija, v Križankah: (3276 bralcev)
Ponedeljek, 7. 6. 2004
MarioB



La Squadra, Eliades Ochoa, Boban Marković Orkestar in posebna gostja Esma Redžepova ... (tekst ...)
Radio Študent
Off Recenzija, ponedeljek, 7. junija

Druga godba v soboto, 5. junija, v Križankah: La Squadra, Eliades Ochoa, Boban Marković Orkestar in posebna gostja Esma Redžepova

Predzadnji koncert letošnje Druge godbe, sicer zadnji v Križankah, je po pričakovanju privabil največ občinstva, saj so bile Križanke nabito polne. Čeprav se je največ občinstva nagnetlo tako v času nastopa Eliadesa Ochoe kot tudi Bobana Markovića, je bilo tudi na prvem nastopu večera, ko je nastopila italijanska vokalna zasedba La Squadra, v poletnem gledališču kar precej ljudi. Ker se nam je že ob napovedi njihovega nastopa na velikem odru zazdelo, da to ne bo ravno pravšnje prizorišče za pretanjene vokalizacije, nam je gneča ljudi vzbudila dodatno skrb, saj smo pričakovali, da jih glasba ne bo prav pritegnila in da bodo s svojim posledičnim klepetom motili tok koncerta.

Na srečo je po dolgem času domače občinstvo pokazalo izdatno mero posluha in zanimanja za različne godbene prakse, tako da je tudi La Squadro psopremilo z obilnimi aplavzi. Kajpak zasluženo, saj smo na sicer kratkem, a zgovornem nastopu slišali odlično, usklajeno in ubrano petje, ki se nas je dotaknilo veliko globje kot na posnetkih zasedbe.

La Squadra so s simpatičnim nastopom, ki ga je popestril član zasedbe, ki je v italijanščini semtertja ponudil razlago kakšnega komada ali pa je malce razložil zgodbo o trallalerih, dokazala, da opravičeno sodi v sam vrh sodobnih ohranjevalcev trallalerov. Njihov nastop je ponudil tudi zabavno vizualno popestritev, saj so se pevci postavili v krog. Na tak način, kot so nam razložili, ohranjajo tradicijo, poleg tega pa bolje uravnavajo glasove. Kot rečeno, ponuja koncert La Squadre še večji učinek kot na posnetkih; čeprav je poudarek na polifoniji, so občasno prišli do izraza različni glasovi – enkrat osupljivo predirni falzet, drugič kak gromko doneči bas –, ki so po potrebi stopali v ospredje razgibanih pesmi. To se je vendarle zgodilo le za hip, toliko, da je izstopajoči vokal še bolj poudaril plapolajoče mnogoglasje. Nastop je bil, žal, prekratek – dobre tričetrt ure –, a toliko bolj zgoščen in konsistenten.

Nastop kubanskega pevca in kitarista Eliadesa Ochoe je bil, kljub zvezdniškemu statusu, ki ga je sprožil uspeh projekta Buena Vista Social Club, nonšalanten, neposreden, iskren. Za razliko od Ibrahima Ferrerja, ki je na nedavnem koncertu preigraval skoraj izključno komade z aktualnega albuma, je Ochoa s svojo zasedbo La Patria posegel po bogati pesmarici znanih kubanskih avtorjev. Tako smo že na začetku slišali krasno izvedbo pesmi El Carretero Guillerma Portabalesa ter v nadaljevanju še nekaj standardov, kot je recimo Chan Chan ali Yiri Yiri Bon Benyja Moreja, v kateri je osemčlanska La Patria zazvenela kot najbolj žmohtni stari kubanski orkestri.

Povedati moramo, da je bil zvok vseh treh v soboto nastopajočih zasedbah odličen, in še posebej prav na nastopu Eliadesa Ochoe. Kompaktna zvočna slika je poudarjala tako skupinsko barvanje komadov kot tudi kratke in efektne solisitične vložke, med katerimi se je izkazal tudi sam Ochoa s občutenimi solističnimi izleti na kitari. Simpatični kubanski pevec s kavbojskim klobukom se je izkazal tudi kot odličen animator občinstva; nepretenciozno in brez sprenevedanja je napovedoval komade ter se zahvaljeval občinstvu, ki ga je preksrtil v »la grande famillia«. Kot smo tudi pričakovali, je bil spored zložen od komadov srednjega tempa in balad, bolerov. Po dolgem času smo slišali odličen koncert kubanske godbe, ki ni bil naravnan na »žur za vsako ceno«, pač pa veliko bolj na poslušanje skladnega, ležernega muziciranja, odličnega petja in prelepih pesmi.

Tudi Boban Marković Orkestar se ni podal v formulo, ki bi mu gotovo prinesla takojšnje ovacije in odobravanje; ne, koncert je začel z zelo počasnimi komadi, ki so na lep način pojasnili, zakaj je tako uspešen. Marković je namreč mojster aranžiranja in vodenja svojega mnogočlanskega orkestra s kar štirimi tolkalci in dvema glavnima solistoma. V skladbah se istočasno pretaka mnogo tokov, ki jih Marković s svojim dirigiranjem, usmerjanjem orkestra vešče pelje v enovit, gromki in razkošen zvok. Fasciniral nas je njegov najstniški sin Marko, ki je zabriljiral v nekaj solističnih partih ter še zlasti v delu, ko je več glasbenikov s svojimi trobili dobilo »nalogo«, da iz nje izvlečejo karseda nenavadne tone.

Nekje na polovici nastopa sta se na odru kot gosta pojavila Esma Redžepova in harmonikaš Simeon Atanasov in slišali smo ščepec njenih večnih uspešnic. Ne glede na zanimivo sopostavljanje trubačev ob njen osupljiv vokal, pa ostaja občutek, da zveni Esma bolje ob svojem standardnem manjšem ansamblu. Po Esminem delu je orkestar proti koncu nastopa nadaljeval z dvigovanjem atmosfere; med drugim smo slišali Otpisane, inštrumentalni Kalašnjikov ter na dodatku še enkrat neizogibno Mesečino. In prav ko smo ob počasnem odhajanju s prizorišča pomislili, da bi se spodobilo, da Boban in njegovi eno zagodejo tudi kar tako, pomešani med občinstvom, je zadonelo iz preddverja, kjer so razgreti trubači vpihnili še eno bliskovito vižo. Več kot odličen zaključek izredno pestrega in zanimivega večera, ki je po dolgem času, hvala bogu, v Križanke spet privabil gruče poslušalcev.

Na sobotnem drugogodbaškem večeru je bil MarioB.


Komentarji
komentiraj >>