To volilno nedeljo bomo slovenski volilni upravičenci postali del 340 milijonskega evropskega volilnega telesa, ki bo med 10. in 13. junijem imel pravico izmed 14.600 kandidatov za petletni mandat k evropskemu parlamentarnemu koritu pripustiti 732 poslancev Evropskega parlamenta. Ker nas je resnici na ljubo bolj malo, bomo na evropski stranski tir v Bruselj in Strassbourg, med katerima se bo selila bodoča parlamentarna ekipa, postavili zgolj sedem domačih politikantov oziroma politikantk. Toda Evropski parlament kot institucija med evropejskimi plebejci sploh ni najbolj priljubljen, nenazadnje se je na zadnji evropski volilni dan pred petimi leti na volišča odpravilo manj kot polovica staroevropejskega volilnega telesa. In tudi letos bo tako.
To volilno nedeljo bomo slovenski volilni upravičenci postali del 340 milijonskega evropskega volilnega telesa, ki bo med 10. in 13. junijem imel pravico izmed 14.600 kandidatov za petletni mandat k evropskemu parlamentarnemu koritu pripustiti 732 poslancev Evropskega parlamenta. Ker nas je resnici na ljubo bolj malo, bomo na evropski stranski tir v Bruselj in Strassbourg, med katerima se bo selila bodoča parlamentarna ekipa, postavili zgolj sedem domačih politikantov oziroma politikantk. Toda Evropski parlament kot institucija med evropejskimi plebejci sploh ni najbolj priljubljen, nenazadnje se je na zadnji evropski volilni dan pred petimi leti na volišča odpravilo manj kot polovica staroevropejskega volilnega telesa.
Da bi sicer dvignili staro in novo evropsko volilno zavest, so evrokrati iz Bruslja širom odprli svojo malho in po vseh 25-ih državah članicah razmetali veliko evrodenarja. Mogoče je tudi vas zbodlo v ušesa, toda svoj kos smo si očitno urezali tudi na valovih vašega najljubšega Radia.
//////////////////////////
Toda vse zaman. Da se sistem predstavniške demokracije sooča z vse večjo nezainteresiranostjo volilnega telesa pravzaprav niti ni samo evropsko-parlamentarna posebnost. Ne glede na to, s kakšnimi motivacijskimi besedami o usodnosti prav vašega volilnega glasu vas nagovarjajo, je zaradi napredka javnomnenjske znanosti pravzaprav že vse znano dober teden dni pred volitvami. In pri vsem tem človekove pravice, socijalna pravičnost, varstvo okolja in ostala besedna navlaka, s katero vas nagovarjajo na evropske finance prisesane nevladne organizacije, ne igrajo prav nobene vloge. Mogoče le za odstotek ali dva zmotljive volilne projekcije namreč kažejo, da se politična struktura prihodnjega na 732 članov razširjenega Evropskega parlamenta sploh ne bo bistveno spremenila.
Ne glede na to, da je vsa pred-evro-volilna debata na domačih tleh zreducirana predvsem na ugibanja, ali bo Liberalna demokracija zasedla dva ali tri sedeže, je že povsem jasno da bo največ poslanskih mest tudi tokrat pripadlo konzervativnim strankam, povezanim v Evropsko ljudsko stranko. In sicer dobrih 40 odstotkov. Kar vam domači kandidati ob predvolilnem širokoustenju obrambe nacionalnih interesov tako radi zamolčijo je, da evro-poslanci v Evropskem parlamentu niso povezani po nacionalni pripadnosti, pač pa se povezujejo v politične skupine po strankarski pripadnosti. In ne glede na pričakovano domačo evrovolilno zmago Liberalne demokracije, ostaja statistično neizprosno dejstvo, da bo Evropska liberalno-demokratska stranka s pičlimi 10 odstotki šele tretja po moči. S trikrat več poslanskih sedežev jo bo prehitela celo Stranka evropskih socijalistov, v kateri fotelja ne bo zaradi takšne volje na domačo kvazi-levico prisegajočih volilcev grela rit nosilca evro-liste Združene liste socijaldemokratov Arelija Jurija ampak med ljudstvom pač bolj priljubljenega Boruta Pahorja.
Za razliko od Italije, Belgije, Luksemburga, Grčije in Cipra v domovini kakor v drugih devetnajstih članicah volilna udeležba sicer ni obvezna. Mogoče je ravno to razlog za evro-finančne spodbude, s katerimi se potem s patetičnimi predvolilnimi apeli apatičnemu evro-volilnemu telesu blamirajo po mnenju mnogih pravzaprav ugledne nevladne organizacije. Razlogov za apatijo je sicer po mnenju analitikov več. Kako zelo zbanalizirana reč je ta kvazi-predstavniška demokracija, kaže že samo dejstvo, da tudi resni analitiki razpoloženja evro-volilnega telesa ugotavljajo, da je ne bo popravil niti nov paket domnevnih evro-entuzijastov. Kot največji grožnji volilni udeležbi, na volišča se tudi tokrat ne bo odpravila več kot polovica volilnih upravičencev, se namreč omenjata lepo vreme in začetek evropskega prvenstva v nogometu na Portugalskem.
Kakorkoli že - v 732 članskem evropskem parlamentu, katerega sedeže bo grelo tudi sedem naših domačih poslanskih riti, ki pa bodo lahko zaradi pripadnosti različnim političnim skupinam tudi tam kuhale stare domače zamere, bo harala konzervativna desnica. In če pustimo ob strani, kako zelo si bodo zaradi sistema nadomestil, potnih stroškov, dnevnic in nenazadnje evroposlanskih plač v naslednjih letih finančno opomogle te riti, je pravzaprav še najbolj skrb vzbujajoče to, da naj bi se evropski parlament postopoma le otresel svoje popolne pasivne vloge pri sprejemanju evropskih odločitev.
Za enkrat pa smo lahko še mirni, vloga evropskega parlamenta je, da zgolj sooblikuje in vdano potrjuje odločitve Evropskega sveta. Ker pa tega še vedno sestavljajo predsedniki vlad posameznih držav članic, je to zgolj dokaz več, da bomo to nedeljo priča le volilni predigri tudi za bodočnost človekovih pravic, socijalne pravičnosti in varstva okolja usodnejše jesenske državnozborske volitve. Se torej še vedno sprašujete kaj lahko to nedeljo naredite z vašim volilnim glasom?
//////////////////////////
ODPOVED: Tudi današnji N-euromoment z dejstvi, zakaj nam je tako malo mar za evropske volitve v zobeh, sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>