Če ne bi bilo že nekaj časa jasno, da se je politični stvor, ki je po včeraj s strani Slovenske demokratske stranke poslanih vabilih postal javen kot Zbor za republiko, v ozadju domačega političnega dogajanja pripravljal že kar nekaj časa, bi lahko površno zaključili, da je pomladnikom svežega vetra v politična jadra dala prepričljiva zmaga na sicer borno obiskanih volitvah za evropski parlament. Zbor za republiko, za katerega ime so pobudniki s prvopodpisanim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom na čelu prav nič po evropsko inspiracijo našli pri istoimenski stranki francoskega predsednika Jacquesa Chiraca, naj sicer po lastnih besedah ne bi bil forum posameznikov, ki bi želeli ohranjati pridobitve iz preteklosti ali predstavljati prednosti za posamezno politično opcijo, ampak politična struktura za odprto družbo, po meri podpisnikov iz krogov Nove revije, pobude Nekaj je treba storiti, političnih predstavnikov domače rimokatoliške cerkve in Slovenske demokratske stranke ter Nove Slovenije.
Če ne bi bilo že nekaj časa jasno, da se je politični stvor, ki je po včeraj s strani Slovenske demokratske stranke poslanih vabilih postal javen kot Zbor za republiko, v ozadju domačega političnega dogajanja pripravljal že kar nekaj časa, bi lahko površno zaključili, da je pomladnikom svežega vetra v politična jadra dala prepričljiva zmaga na sicer borno obiskanih volitvah za evropski parlament. Zbor za republiko, za katerega ime so pobudniki s prvopodpisanim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom na čelu prav nič po evropsko inspiracijo našli pri istoimenski stranki francoskega predsednika Jacquesa Chiraca, naj sicer po lastnih besedah ne bi bil forum posameznikov, ki bi želeli ohranjati pridobitve iz preteklosti ali predstavljati prednosti za posamezno politično opcijo, ampak politična struktura za odprto družbo, po meri podpisnikov iz krogov Nove revije, pobude Nekaj je treba storiti, političnih predstavnikov domače rimokatoliške cerkve in Slovenske demokratske stranke ter Nove Slovenije.
Za odprto družbo po lastni politični meri prizadevajoča se druščina vabi na svoj prihodnjetedenski prvi javni izstop v obliki tribune pompoznega naslova »Narod, nacija, država«, na kateri bodo s prvopodpisanim dežurnim odpadnikom iz nič več tako suvereno vladajoče Liberalne demokracije in celo zunanjim ministrom vlade, v kateri ne Janša in ne Bajuk nimata kaj iskati, Dimitrijem Ruplom na čelu razpravljali o osredotočenosti nacionalne in državljanske zavesti Slovencev in celo tudi vseh drugih državljanov Republike Slovenije na še nedokončane zaveze, ki izvirajo iz naci-nacionalnega programa, kakršen je bil oblikovan v letih od 1987 do 1991.
Za svoje nacional-zgodovinsko izhodišče se tako sklicujejo predvsem na slovenski nacionalni program, ki so ga leta 1987 spisali nacionalno osveščeni kulturni in družbeno-politični delavci v 57. številki Nove revije, na Pisateljsko ustavo iz leta 1988, na plebiscit in osamosvojitev ter še na uresničitev nacional-evroatlantskega projekta, torej vstopa v EU in Nato, s katerim so tako narod kot nacija in država pravzaprav ostali brez komaj dobrih ducat let trajajoče polne suverenosti. Toda kdorkoli je že pisal ta pamflet od vabila za v ta tako neizvirno poimenovani Zbor za republiko združenih politično razmišljujočih posameznikov, ki naj ne bi imeli namena pripravljati prednosti za posamezno politično opcijo, je pravzaprav mojster politične propagande. Takoj v nadaljevanju se mu je namreč zapisalo, da bi se lahko zbor razvil v zmagovito koalicijo državotvornih in demokratičnih strank ter posameznikov, ki bodo z združenimi močmi na domači rodni grudi zavarovali prostor trezne, strpne in uravnovešene razprave. Glede na druščino sodelujočih in na njihovo dosedanjo v civilnodružbeno preobleko zavito politično delovanje, sta avtorju pamfleta, s katerim je Zbor za katero že republiko sploh prvič nagovoril domačo javnost, uspela vsaj dva mojstrska propagandna dosežka.
Prvi je nedvomno nad pomanjkanjem razumevanja za njegovo veličino lastnega egotripa zaradi nepričakovanih izzidov pravzaprav skisani in nad lastno oblastniško prihodnostjo nekoliko negotovi Liberalni demokraciji prvopodpis Dimitrija Rupla. Za naš radio o svojem političnem prestopu danes sicer ni bil pripravljen dati nikakršne izjave. Očitno pa je spoznal, da mora v imenu predvsem lastnega političnega preživetja na naslednjih državnozborskih volitvah staviti na drugega konja. Zato ta manever, s katerim pa se Rupel pravzaprav vrača v demosovski objem svojih rdečeličnih sodrugov, s katerimi je nekoč ob ljubljanskih šankih nabijal čez nepravičnosti in nacionalne krivice nekdanje od sedaj nič več samosvoje domovine pravzaprav po številu ljudstva 12x večje ranjke države.
Drugi propagandni uspeh pa je dejstvo, da – vsaj po evropskih volitvah – res ne gre več zgolj za eno politično opcijo, ki bi jo utegnil ta Zbor za katero že republiko sploh podpirati, pač pa za dve. Drugače v koalicijo Slovenija z velikim s združeni Janševi demokrati in Bajukovi neo-slovenci so namreč na evropskih volitvah nastopili ločeno, ob pravzaprav nikakršni volilni udeležbi pokazali, čigavo volilno telo ve, kaj je red in disciplina, in odnesli res prepričljivo zmago, ki se je ni drznila napovedati nobena javnomnenjska agencija.
Zbor ne za Chiracovo pač pa neo-slovensko republiko pa si za politične potrebe Slovenske demokratske stranke in Nove Slovenije ni sposodil zgolj svojega imena pač pa tudi koncept odprte družbe, ki ga je v zelenih demokracijah Jugovzhodne Evrope z obilnimi finančnimi vložki podpiral borzni mešetar Georg Soros. Za kakšno odprto družbo gre, pa je na včerajšnji prav tako javni tribuni zvenečega naslova »Slovenski nacionalni interes« strokovnega sveta SDS te samooklicane vlade v senci pojasnil sopodpisnik tega Zbora, nekdanji ustavni sodnik, pravosodni minister v slabe pol leta trajajoči Bajukovi vladi in za potrebe domače nacionalke tudi strokovni komentator evropskih volilnih izzidov Peter Jambrek. To bo takšna odprta družba, v kateri se bo naposled le prenehalo s tolikšno pozitivno diskriminacijo narodnih manjšin, da se slovenski narod z veliko začetnico ne bo več počutil ogroženega v lastni državi.
Kljub temu, da ta država, v njen obstoj ni prav prepričana niti dama v rdečem Barbara Brezigar, sploh več ni tako zelo lastna samo slovenskemu narodu, pač pa da je postala zgolj ena od minornih iz Bruslja upravljanih provinc, pa o tem v Zbor za katero že republiko združeni pobudniki prihodnji teden ne bodo razpravljali. Ena za drugo vrsteče se tribune o vprašanjih, ki zadevajo neplodečo se slovensko narodovo bit, in naslov tribune, na katero vabijo – Narod, nacija, država, pa dokaj zgovorno kažeta, za kakšno pravzaprav republiko se zavzemajo. Glede na to, da je tako v stari kot novi Evropi na pohodu nov val nacionalizma, kar sama zasa priča tudi končna podoba Evropskega parlamenta, se ta kvazi civilnodružbena ekipa ponovno oprijema v razbijanju nekdanje federalne države in vzpostavljanju nove že preizkušenega vzorca. Kdo ve, mogoče pa jim bo celo uspelo. Pa kaj pol.
Komentarji
komentiraj >>