Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Petek, 2.7.´04, 19h: BEASTIE BOYS - To The 5 Boroughs (Capitol, 2004) (3359 bralcev)
Petek, 2. 7. 2004
jizah



Evo jih - Beastieji so se vrnili po šestih letih, ko je izšla njihova do pred kratkim zadnja plošča Hello Nasty. Fantje so se v tem času znova obrnili nazaj k rapu in posneli najboljšo ploščo po Paul's Boutique-u. MCA, Mike D ter AdRock so tako še enkrat več dokazali, da so pravi futuristi, saj njihova revolucija zvoka in izvirnost, ki jo furajo že skoraj dve desetletji, trenutno ostalo rap konkurenco z lahkoto pospravi na stranski tir.
RADIO ŠTUDENT na sporedu: 2.7.2003
TOLPA BUMOV petek ob 19.00

BEASTIE BOYS To Tha 5 Boroughs (Capitol, 2004)

*Pa smo dočakali. Novo ploščo newyorških legend Beastie Boysov namreč. MCA, AdRock in Mike D, ki so svoj prvenec "Licensed To Ill", na katerem najdemo klasike tipa "You Got To Fight For Your Right", "Brass Monkey", "No Sleep 'Till Brooklyn" in ostale, posneli pred reci in piši osemnajstimi leti. Fenomen, ki je prvi izstopil izpod okrilja založbe Def Jam in za tiste čase zelo predrzno zagnal svojo lastno Grand Royal, ki je žal zaradi finančnih težav potonila leta 2001, ob zajetnem kupu cekinov pa jo lahko dober ponudnik kupi še danes, je svoje zveste privržence dobil predvsem iz enega razloga. Beastiji nikoli niso bili trendovski bend, ki bi se prilagajal množični potrošniški ali, če želite, komercialni glasbi, marveč so bili prav oni tisti, ki jim je bilo za trend skoraj povsem vseeno. Svojo glasbo so delali in predstavljali po svoje, nikoli niso bili skupina, ki bi jo lahko uvrstili v določen glasbeni žanr, temveč so tovrstna predalčkanja že s svojim prvencem presegli.

Čeprav je bila "Licensed To Ill" prelomna, so Beastiji vseeno delovali že pred tem. Najprej kot garažni hardcorepunk bend, nato pod okriljem Ricka Rubina kot nekakšen križanec med prodirajočimi rap gobezdači sredine osemdesetih in popularnimi urbanimi kitarskimi zasedbami newyorškega podzemlja, nato pa so raziskovali vsaj še jazz, funk in elektroniko. Vokalno so skoraj vzporedno z Run DMC pričeli s hitrimi prepletenimi menjavami med rapanjem in prav to je vse do danes njihov zaščitni znak. Če so tako Run DMC kot Beastie Boys na rap zaradi svojih kitarskih vložkov "navlekli" tudi belo populacijo in ljudi iz srednjega sloja, so Beastiji kasneje postali veliko kompleksnejši, kot so bili Run Dmc kdajkoli. Vseeno pa bi kot vzporednico lahko navedli tudi dva, vsakega v svojem kontekstu velika rap didžeja. Pri "adidaskarjih" je bil to Jam Master Jay, pri Beastie Boysih pa veliki mojster gramofonov Mixmaster Mike.

Belčki iz Manhattna so svojo prvo ploščo nato nadgradili z do danes neprekosljivo "Paul's Boutique", "Check Your Head", na inštrumentih bazirano "Ill Communication" ter pred šestimi leti še s "Hello Nasty". Trendi in stili so se menjavali in tako so fantje kraljevali na vrhu pop, rock, rap, dance in še kakšnih lestvic, vmes so se pred slabim desetletjem ustavili tudi v Hali Tivoli, z letošnjo "To The 5 Boroughs", posvečeno vsem petim predelom New Yorka - Manhattnu, Staten Islandu, Bronxu, Queensu ter Brooklynu - pa so pripravili najbolj raperski izdelek od časov Pavlovega butika dalje. Šestletni proces počasnega nastajanja plate pušča predvsem pozitivne posledice, saj kljub temu, da se pri nekaterih komadih še kako pozna vpliv obdobja okrog 11. septembra in se tekstualno vidno naslanjajo na nek drug čas in kaos, ki ga je tisti čas vdihaval vase, delujejo zelo dodelano, kreativno in trdno stoječe z nogami na tleh. Naslanjanje na temo današnje Amerike, Busha, predsednika, ki ga niso niti izvolili, na prekomerno uporabo orožja in neopravičljivih vojn države, v kateri živijo, in socialnega protesta velikega dela razmišljujoče Amerike, izpostavlja na plošči le eno stran medalje, ki daje produkciji pridih kaosa, zmedenosti in mračnosti.

Drugo pomembno izhodišče je, da znajo biti fantje še vedno zabavni, na trenutke smešni, da delujejo veliko bolj ulično kot studijsko, da se še vedno predstavljajo z umazanim zvokom in poigravajo z nešteto odlično in homogeno vklopljenimi kratkimi sampli, ki so v veliki večini odvzeti iz raperskih klasik. No, seveda je treba poudariti, da to samplanje niti približno ne rezultira v množico samplov, ki so skreirali biser "Paul's Boutique". Tekstualno poleg socialne in politične stiske ZDA izstopijo predvsem tematike, ki se naslanjajo na naslov albuma. Ljubezen in predanost New Yorku, v katerem preživijo večino svojih dni, se čuti skozi celoten koncept plošče, od odličnega designa, ki še največjega privrženca mp3-jev pripravi do nakupa izdelka, do bisera albuma, imenovanega "An Open Letter To NYC".

Navsezadnje To The 5 Boroughs poleg zrelosti in odmaknjenosti od glasbenih trendov in industrije še enkrat več dokazuje, da se kreativci neradi preveč ponavljajo, saj so s futuristično in zelo elektronsko produkcijo znova presenetili kopico skeptikov in stopili v srca svojih fenov, ki so od njih spet pričakovali nekakšno mini revolucijo zvoka. Najbrž pa bo tudi tokratna plošča kljub vse krajšemu prodajnemu roku današnje po večini potrošniške muzike svoj sijaj doživela šele čez kako leto ali dve, tako kot kar nekaj drugih izdelkov iste zasedbe. Bizarnost, ki jo v rap in tudi širšem glasbenemsvetu predstavljajo za večino današnjih raperjev že pravi starčki, pa dokazujejo s tem, da se verbalno še vedno spustijo v groteskne konflikte s trenutnimi zvezdami komercialnega rap sveta, ki so imeli v zadnjih letih čeznje največ povedati. Prezir do industrijskega rapa se tako čuti skozi večino uličnih tekstov, v svetu, kjer si beli raperji delijo vse večji kos pogače, pa so dokazali, da jih v seštevku verbalnih, produkcijskih, idejnih in inteligentnih rimarskih veščin najbrž ne more ogroziti prav nihče, saj tudi na flowu zvenijo še bolj dodelano kot prej. Kot zanimivost pa lahko omenimo še "editor's note" v ovitku plošče, kjer avtorji razložijo pomen nekaterih dvoumnih delov teksta.

Najbolj raperska plošča po Butiku, saj so fantje svoje nesporno inštrumentalno znanje zamenjali za sodobne samplerje in elektronske pripomočke, je trio belčkov znova ustoličila na piedestal kreativnosti, kjer balansiranje med humornimi in družbeno kritičnimi teksti neopazno polzi v poslušalčeva ušesa, ki zadovoljna skonzumirajo umazane zvoke in pronicljivo smešne vokale vseh treh raperjev. Znova so poskrbeli za revolucijo zvoka in tako ubranili svoj kreativni časovni naskok pred morebitno konkurenco. Kot dodatek lahko navržemo le še podatek, da je naša današnja slaščica takoj pristala na prvem mestu ameriške billboardove lestvice. In ne, plošča ni presegla briljantnega "Paul's Boutique", je pa skoraj sigurno to najboljši album Beastie Boysov po njem, ki si zasluži, da ga zavrtimo v celoti. Najprej prvi single "Ch-Check It Out", "Right Right Now Now", "3 The Hard Way", "It Takes Time To Build", "Rhyme The Rhyme Well", "Triple Trouble", "Hey Fuck You", "Oh Word?", "That's It That's All", "All Lifestyles", "Shazam!", "An Open Letter To NYC", "Crawlspace", "The Brouhaha" in "We Got The"…

Tolpo je spisal Jizah
Š2004, Jizah


Komentarji
komentiraj >>