Sreda, 21. 7. 2004
Recky
Glasbeni časopis NME je novozelandski bend The Datsuns leta 2002, seveda njim značilno pretenciozno, uvrstil med pomembnejše skupine tistega leta, njihove žive, koncertne nastope pa so uvrstili na lestvico »best act of the year«. Ravno ti hvalospevi in všečnost prvenca so podpisnika teh vrstic februarja 2003 prepričale, da si je ogledal The Datsuns v živo v Udinah in bil nemalo prijetno presenečen... (več...)
RADIO ŠTUDENT
GLASBENA REDAKCIJA
TOLPA BUMOV
SREDA, 21. 07. 2004, ob 19h
THE DATSUNS – OUTTA SIGHT/OUTTA MIND (V2, 2004)
Zadnjih 5, 6 let se je iz underground rock scene proti mainstreamu plasirala kopica mladih, sodobnih rock bendov, ki so in še vedno, na ta ali oni način opozarjajo nase v tej džungli sodobne popularne glasbe.
Nadpovprečen, tudi presenetljiv komercialni uspeh garažnih rock bendov od recimo The Hives, White Stripes, The Strokes ali The Vines je dal velikim založbam znak, da se v glavah glasbenih konzumentov le nekaj premika, zato so se podale v izvidnico in po klubih, različnih beznicah, začele iskati potencialne nadebudne mladce, ki bi za majhen vložek prinesli lepe denarce.
V tem iskanju »novih rock mesij« jim mnogokrat spodleti, tu in tam pa jim v kakšnem smrdljivem klubu tudi uspe najti male bisere, kot npr. pri skupini The Datsuns iz Nove Zelandije, ki je predlani, pri založbi V2 izdala istoimenski prvenec. Na njem so se predstavili z desetimi nabritimi komadi totalnega rock'n'rolla, s katerimi je vsak ljubitelj tovrstnih zvokov hitro vzpostavil pozitivno komunikacijo.
Na prvencu so se prepletali vplivi AC/DC in Motorhead, po drugi strani pa tudi izkušnje garažnega rocka in bendov kot sta The Stooges ali MC5 . Drugačen je le pristop tem zvokom, ki je sodoben in primerljiv s skandinavskimi bendi tipa Hellacopters, Gluecifer, Flaming Sideburns in podobnih rokenrol jurišnikov iz severa Evrope.
V ospredju skupine The Datsuns je basist in pevec Dolf De Datsun, ki je po svojem maničnem vokalu primerljiv z Markom Armom iz Mudhoney, včasih ga zanese tudi v vode Marka T.REX-a Bolana. Na levi in desni sta mu v podporo nabrita kitarista Phil Datsun in Christian Datsun, ki dobro obvladata svoj posel, podobno lahko ugotovimo za bobnarja Matta Datsuna.
Glasbeni časopis NME jih je takrat, leta 2002, seveda njim značilno pretenciozno, uvrstil med pomembnejše skupine tistega leta, njihove žive, koncertne nastope pa so uvrstili na lestvico »best act of the year«. Ravno ti hvalospevi in všečnost prvenca so podpisnika teh vrstic februarja 2003 prepričale, da si je ogledal The Datsuns v živo v Udinah in bil nemalo prijetno presenečen.
Že po prvih minutah in taktih je bila očitna suverena odrska dinamika skupine, četvorke mladih v zgodnjih dvajsetih, katerih angažiranost in ljubezen do glasbe, ki jo igrajo, popolnoma prevzame.
Totalna predanost in vznesenost glasbenikov je prepričala še zadnje dvomljivce, da smo tisti trenutek gledali enega najboljših sodobnih klasičnih rock'n'roll bendov. Čeprav sem imel takrat pred odhodom na koncert v Italijo nemalo lenobnih zadržkov, moram priznati, da so me The Datsuns v živo definitivno prepričali in to celo bolj kot s samo ploščo.
No, na svojem novem, »vedno problematičnem« drugem albumu, ki je naslednik uspešnega prvenca, so se stvari, vsaj kar se zvočne podobe in produkcije tiče, lotili dosti bolj ambiciozno. K sodelovanju so namreč povabili Johna Paul Jonesa, glasbenika, producenta in nekdanjega člana kolosalnih hard rockerjev Led Zeppelin.
Mislim, da Jonesovemu delu ni kaj posebej oporekati, saj je njihovemu furioznemu, po pankersko odigranemu hard rocku, dodal nekaj zeppelinovske globine, pa tudi robovi so malenkost porezani. Mogoče so se The Datsuns na ta način celo hoteli približati mainstreamovski rock publiki, ki je v zadnjem času ponovno odkrila stadionski rock.
Kakorkoli, produkcijsko se zadeva sliši kompaktno in dinamično, vendarle pa ima album Outta Sight/Outta Mind pomanjklivosti predvsem v pomanjkanju močnih pesmi, ki so v večini precej enolične, hitropozabljive, posamezno so komadi veliko manj izraziti kot na primer na prvencu.
Malenkost odstopajo trije, štirje komadi, ostali so več ali manj nabildano rokenrol mašilo, ki zaokrožujejo tale album. Ta obsega skupno 12 komadov v skupni dolžini 40 minut. Vendarle pa mislim, vsaj po dveh živih izkušnjah z bendom, da zna tudi nov material na odru v živo zveneti dosti bolj peklensko.
Ne vem, kako se bo na tole ploščo odzvalo tržišče drugod po svetu, bo pa, vsaj mislim tako, vloga The Datsuns zaenkrat še vseeno ostala v rock undergroundu, saj so za mainstream še vedno preveč našpičeni in premalo melodični.
V kontekstu ponovnega oživljanja stadionskega hard rocka pa bi uspeh vsekakor bolj privoščil njim kot tistim posrancem The Darkness.
Iz albuma Outta Sight/Outta Mind, izdanem letos za založbo V2, boste v naslednji slabi uri slišali naslednjih dvanajst komadov:
1. BLACKEN MY THUMB
2. THAT SURE AIN'T RIGHT
3. GIRLS BEST FRIEND
4. MESSIN' AROUND
5. CHERRY LANE
6. GET UP! (DON'T FIGHT IT)
7. HONG KONG FURY
8. WHAT I'VE LOST
9. YOU CAN'T FIND ME
10. DON'T COME KNOCKING
11. LUCILLE
12. I GOT NO WORDS
Zadevo sem pripravil Recky
Komentarji
komentiraj >>