Sobota, 24. 7. 2004
Peter
Passion Play po svojih glasbenih kvalitetah verjetno ne doseže podobne plošče, ki so jo Agon Orchestra pred tremi leti izdali s Filipom Topolom, pa tudi nekaterih starejših z glasbo drugih čeških skladateljev. Prepričljivo jo dela njen družbeni kontekst, ki nas spomni, da se je v življenju, izgubljenem v enoličnem svetu liberalnega post-kapitalizma, vredno ozreti dobri dve desetletji v preteklost.
V slovenski politiki postaja interpretacija boja proti nekdanjemu režimu in lastitev zaslug za njegovo zrušitev vse pomembnejša tema. Glede na različno ideološko pripadnost pripisujeta dve stani političnega prostora ključno vlogo različnim zgodovinskim akterjem: liberalci panku, reviji Mladina in civilno-družbenim gibanjem 80-tih let, desni strankarski blok pa intelektualcem novorevijaškega kroga. Podoben boj za prevlado se bije tudi v umetnosti: medtem, ko so edini, v svetu prepoznavni in cenjeni slovenski umetniški proizvodi izšli iz gibanja NSK, je vsa teža in skrb še vedno posvečena institucionalizirani nacionalni slovenski kulturi. Pripadniki umetniške »retro-avantgarde« iz 80-tih so se preselili v mainstream in izgubili ostrino s katero so nekdaj pretresali slovensko družbo ter Ljubljano za nekaj let spremenili prizorišče najbolj vizionarskih kulturnih fenomenov tistega časa. Sodobna slovenska umetnost je razpršena med neštetimi projekti, tisočerimi pogledi in ambicioznimi kreativci. Prepredena je s kopico umetniških zavodov, kulturnih društev in samovšečnih »bratovskih« zvez, ki si trudijo prigrabiti prgišče tolarjev za svoje ustvarjanje. Ni čudno, da so njihove reference na nekdanji fenomen NSK-ja le površne in so celo teoretski spoprijem z njim prepustili iniciativi tujih strokovnjakov.
Zgled praškega orkestra za sodobno eksperimentalno glasbo Agon priča ravno o nasprotnem: je dokaz, da je mogoče estetiko vzhodno-evropskih umetniških subkultur iz 80-tih let prenesti tudi v današnji čas in z njo zarezati v sivino kulturne produkcije tranzicijskih družb, na poti v kapitalizem. Orkester v katerem pod umetniškim vodstvom dirigenta Petra Kofroňa igra okoli 35 vrhunskih čeških glasbenikov je nastal leta 1983 na pobudo tedaj mladih skladateljev praškega Konservatorija za glasbo. Ti so se uprli ideologiji češkoslovaškega glasbenega establišmenta, ki ga je nadzoroval sindikat skladateljev, in raje igrali z bendi praške underground rock scene. Urili so se ob delih skladateljev zahodnih avantgard 20. stoletja – Schoenberga, Cagea, Beria, Reicha, Feldmana in mnogih drugih, ter navezali stike z najbolj prodornimi skladatelji 90-tih: Johnom Zornom in glasbeniki newyorškega Downtowna, druščino Bang-on-a-Can in Nemcem Heinerjem Goebbelsom. Z 20-letnim načrtnim delom so poleg glasbenikov, prej neveščih izvajanja zahtevnih modernističnih partitur, izobrazili tudi občinstvo, ki jim s svojo podporo zagotavlja preživetje tudi danes.
Prav premostitvi razkoraka med sodobno »resno« glasbo in neizobraženim poslušalcem je namenjena tudi serija sodelovanj Agon Orchestra z glasbeniki »alternativne« popularno-glasbene scene, ki jo gojijo v zadnjih letih. Po sodelovanjih s Filipom Topolom, vodjo znanega češkega rock benda Psi vojací in Blixo Bargeldom, frontmanom še bolj slavnih Eistüerzende Neubauten, je tokrat pred nami plošča Agon Orchestra s kultnim bendom češkega undergrounda - Plastic People of the Universe . Sodelovanje ni novo, saj so že lani pripravili prvi skupni celovečerni koncert z naslovom Prišel sem prek petih polj, na katerem so preigravali skladbe Plastic People iz poznih sedemdesetih let na besedila češkega filozofa Ladislava Klime. Še bolj odločno so Agon Orchestra v zgodovino češkega underground rocka posegli z novo ploščo Passion Play, saj ta prinaša novo izvedbo kultne kompozicije legendarnega basista in neformalnega vodje Plastic People of the Universe, Milana Hlavse. Prvič so jo izvedli leta 1978, na ilegalnem koncertu ob poletni hiši Václava Havla, pred 300 zbranimi poslušalci in prisluškovanju tajne policije.
Passion play je velikonočni pasijon. Kristusovo križanje, ki ga uprizarja, sproža burne reakcije tudi, če se pojavi na liberalnem Zahodu, kaj šele v komunistični Češkoslovaški konec sedemdesetih. Besedilo zanj je napisal Vratisal Brabanec, saksofonist Plastic People, ko je študiral teologijo na Evangeličanski bogoslovni fakulteti v Pragi. Silovita simbolika Kristusovega križanja se v njem pretaplja v univerzalne teme izdaje, sojenja in nasilja, ki so bili vsakdan komunizma. Napisano je v obliki pridige in je v glavnem recitirano. Med glasovi preostalih članov Plastic People, tudi Vratislava Brabanca, je mogoče slišati še Pavla Zajíčka, starosto češkega uderground rocka in vodjo sestrskega banda Plastic People – DG 307. Žal tokratne izvedbe Passion Play-ja ni dočakal Milan Hlavsa, ki je leta 2001, mnogo prezgodaj, umrl.
Ne le tematika in libreto, tudi glasba Milana Hlavsa je za rokersko zasedbo zelo nenavadna. Sodi v čas, ko so Plastic People prenehali s preigravanjem kratkih, žanrsko »ustrojenih« rokerskih komadov in začeli z raziskovanjem daljših oblik in svobodne improvizacije. Deli Passion Play-ja se pretakajo drug v drugega več kot uro dolgi epopeji. Njegova izvirna izvedba iz leta 1978, na plošči prvič izdana dve leti kasneje, je bila napolnjena s temačnim vzdušjem, surovo energijo in srčnim aktivizmom glasbenikov v ilegali. Z orkestrom je kompozicija pridobila na svoji veličini in 'patetični pompoznosti', ki se seveda prileže in izvrstno podkrepi prizore Odrešenikovega vnebovzetja. Aranžer Michal Nejtek je poskrbel, da se zven 30-članskega orkestra gladko pretaplja z zvokom Plastic People in je mnogo več, kot le kozmetični dodatek, ki smo ga vajeni iz sicer pogostih kombinacij rocka in klasike. Navkljub ne povsem čistim posnetkom je bila dobra tudi odločitev producentov, da se plošča posname v živo, saj bi se zanosni izvedbi v sterilnem studijskem okolju le težko približali.
Passion Play po svojih glasbenih kvalitetah verjetno ne doseže podobne plošče, ki so jo Agon Orchestra pred tremi leti izdali s Filipom Topolom, pa tudi nekaterih starejših z glasbo drugih čeških skladateljev. Prepričljivo jo dela njen družbeni kontekst, ki nas spomni, da se je v življenju, izgubljenem v enoličnem svetu liberalnega post-kapitalizma, vredno ozreti dobri dve desetletji v preteklost.
Peter Kus
Komentarji
komentiraj >> topic ______
______ [31/08/2018]
odgovori >>