Četrtek, 19. 8. 2004
MarioB
*Družbeno-politični kontekst – bodisi aktualni bodisi zgodovinski – nujno pogojuje in vpliva na naše dojemanje, percepcijo tako stvarnih dejstev kot tudi del, ki sodijo v umetniške sfere. Umetniško delo nikoli ne stoji samo zase. Trdne vezi, ki ga vežejo na stvarni svet, mu pridajo dodaten pomen in težo. Vsega tega se je najbrž zavedal Youssou N'Dour, veliki senegalski in eden redkih afriških globalnih zvezdnikov, ki je izid albuma Egypt, posnetega že leta 1999 v Kairu in Dakarju, prestavil na letošnje leto... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT
GLASBENA REDAKCIJA
Tolpa Bumov
četrtek, 19. 8. 2004
19.00
Youssou N'Dour: Egypt (Nonesuch, 2004)
Družbeno-politični kontekst – bodisi aktualni bodisi zgodovinski – nujno pogojuje in vpliva na naše dojemanje, percepcijo tako stvarnih dejstev kot tudi del, ki sodijo v umetniške sfere. Umetniško delo nikoli ne stoji samo zase. Trdne vezi, ki ga vežejo na stvarni svet, mu pridajo dodaten pomen in težo. Vsega tega se je najbrž zavedal Youssou N'Dour, veliki senegalski in eden redkih afriških globalnih zvezdnikov, ki je izid albuma Egypt, posnetega že leta 1999 v Kairu in Dakarju, prestavil na letošnje leto.
In zakaj? Zato, ker se je na albumu poklonil islamu, v Senegalu skozi sufijske tradicije še kako močno prisotno religijo, ki marsikje uravnava vsakodnevno življenje. Gotovo ste že uganili – še pred izidom albuma so se zgodili teroristični napadi na Svetovni trgovinski center in N'Dour se je odločil, da v času, ko je ena celotna religija zaradi fanatičnih in militantnih skrajnežev osovražena, stigmatizirana in demonizirana, počaka z obelodanjanjem svojega ljubezenskega pisma islamu.
In vendar, izid tega albuma je danes vseeno lahko subverziven, nemara manj kot bi to bil, če bi izšel takoj po napadih, a prepričani smo, da marsikomu ne gre v račun razodevanje čustvene, poduhovljene plati islama, tako kot se je le-teh lotil N'Dour na tem sijajnem albumu.
Besedila albuma opevajo spoštovane senegalske kalife, modrece in svetnike, ki so ljudi učili ljubezni in medsebojnega spoštovanja. Tovrstna sporočilnost se občutno pozna tako v igranju glasbenikov kot v vokalnih interpretacijah N'Dourja ter spremljevalnih pevcev in pevk. N'Dour se je imenitno ujel v orkestrsko igro. Njegov glas ne sili v višave, ni nagajiv, polten, a vendar je zanosen in močan.
Glasbenike, ki zastopajo deželo, po katerem je album dobil ime, vodi Fathy Salama s svojim velikim arabskim orkestrom. Mimogrede, Fathy Salama je znan tudi kot vodja precej znane etnojazz/fusion zasedbe Sharkiat, ki smo jo, če nas spomin ne vara, lahko poslušali tudi pri nas. Natančno, valujočo orkestrsko igro pa pretanjeno dopolnjujejo N'Dourjevi spremljevalni glasbeniki s koro, tolkali in spremljevalnimi vokali, ki arabskemu zvenenju dodajajo zahodnoafriške prvine. Skozi mamljiv zven mnogih glasov pa se počasi vije N'Dourjev vokal. Potopljen je v skupinsko igro, besedilo izgovarja spoštljivo, a vendar čutno in neposredno.
N'Dour se na albumu Egypt predaja popolnoma drugačnim vodilom od tistih, ki so obeležili njegove številne prejšnje albume. Tukaj ni inštrumentalne razposajenosti, igrivega povabila k plesu, še manj pa koketiranja z zahodnjaškimi žanri ali produkcijskimi prijemi, kakršne poznamo s prejšnjih plošč in ki, mimogrede rečeno, niso bili vedno najbolj posrečeni. Priča smo drugačnim strukturam skladb, čarni, magični godbi, v kateri je delež vsakega glasbenika enako pomemben v ustvarjanju brezhibnega inštrumentalno-vokalnega prepleta.
Za kar veliko komadov se nam je, ko smo album prvič slišali, zdelo, da so znani. Predvidevali smo, da so del dolgoletne tradicije in da komade pač poznamo v drugih interpretacijah. Ta naš prvi vtis – napačen, seveda – kaže na osupljivo ustvarjalno moč senegalskega pevca, ki je avtor vseh skladb. Pri tem mu je, kot že velikokrat poprej, pomagal njegov dolgoletni sodelavec Kabou Gueye, tudi eden izmed spremljevalnih pevcev.
Za album Egypt je N'Dour povedal, da »slavi strpnost njegove religije«. Vendar je veliko več kot to. Je hvalnica ustvarjalnosti, ki premaguje razdejanje, slavljenje ljubezni, ki je močnejša od sovraštva. Je glasbeno pričevanje o moči same glasbe, o zanosu, ki jo lahko v človeku vzpodbudi predanost višjemu cilju in ki na tej poti ne prizadane drugih, pač pa jim lahko nudi užitek. Egypt je delo, za katerega že zdaj lahko trdimo, da bo v pregledu najboljših letošnjih etnoplošč gotovo osvojilo visoko pozicijo. Še pomembneje je to, da sodi album v sam vrh ustvarjanja senegalskega zvezdnika in da mu že zdaj lahko napovemo, da bo nedvomno prestal zob časa ter postal neizogibna referenca za kakršna koli podobna početja.
Oddajo je pripravil Mario Batelić.
Komentarji
komentiraj >>