Četrtek, 26. 8. 2004
dani
Da je drum'n'bass estetika z vstopom v novo desetletje že izgubila večino svojega začetnega kreativnega kapitala, kot začarana obstala v rigidni 'presnovi' že slišanega, v razsekani ritmiki pa ni našla prav nobenega variacije več, ni nobeno presenečenje. Ok. Če ljubite radosti 'plesišča', navijanje ritmičnih 'vrtljajev' do onemoglosti, zaciklano zvočno strukturo brez odklona v neznano, hedonizem, miganje z boki, 'napihujoče' vzklike in pozive verbalnih 'podpornikov' ter premike v vode komercialnih uspešnic, vas moje besede ne bodo premaknile z mesta ... (več) ...
... Najbrž si boste mislili - Bog ne daj, da bi moj plesni korak zmotila kakšna eksperimentalna sonična 'bravura', telesnost nadomestila izraba možganskih vijug, misli pa prevzela sla po avanturizmu. A nič ne de, saj najbrž nekateri med vami 'padejo' tudi v drugo, bolj podzavestno sfero dojemanja. Če pogrešate obvezni radikalni rez v samem osrčju dogajanja, nepredvidljivo in večplastno prenavljanje 'zahodnega' zvočnega modela dojemanja ter žanrsko 'oploditev' z vzorci vseh možnih vrst, ste nocoj pristali na pravem mestu. Okusi in preference so pač različni, predsodke pa je včasih vseeno potrebno postaviti na stran. Sploh zato, ker me veseli dejstvo, da se na vase zagledani in samozadostni 'boben in bas' sceni še vedno najdejo tudi taki artisti, ki rušijo zastavljne norme, zavestno utemeljijo svoj premik od tradicije, pogled preusmerijo izključno v prihodnost in nimajo nobenega namena stagnirati v 'prežvečeni' in obrabljeni 'frazi', ki iz svojega vakuuma ne pogleda niti za tistih nekaj sekund.
Londonski duet Icarus, ki ga tvorita bratranca, DJ-a in lap-top 'misleca' Sam Britton in Ollie Bown, zagotovo sodi med slednje. Pa čeprav dvojcu brez krmarja, ki je svojo ustvarjalno pot začel že sredi 90-ih, niso tuje niti diskotečne radosti, ki so v občutni meri navdihovale njune porodne krče. A že ob prvih dveh ploščah – Kamikaze in Fijaka, ki sta svoj navdih iskali predvsem preko 'jugoslovanskega vojnega konflikta', glasbenih delavnic, ki sta jih imela v 'porušenem' Sarajevu in udejanjanju v DJ-evskih vodah – sta nazorno nakazala, da je drum'n'bass le priročna osnova za 'razmišljanje', plesna glasba pa lahko postane tudi tista odskočna deska, kjer lahko kanaliziraš kompleksnejši pogled na zmožnosti digitalne tehnologije in skladanje, polno kontrastov in nepredvidljivih preobratov. Če rečem, da sta v tistem času Photeka premagala na njegovem teritoriju, estetiko, tako značilno za Aphexa Twina in Autechre, pa nadgradila s prepoznavnim, lastnim 'glasom' in potrditvijo obetajočega talenta, nisem daleč od resnice. Lahko pa grem še dlje in se ob naslednjih dveh podvigih – albumih Squid Ink in Misfits – vprašam, če se ob tej priložnosti Squarepusher ni slučajno spozabil, spomin na 'botra' Aphexa Twina in 'fuzijo' prominentnega Pastoriusa potisnil v drugi plan ter prenovljeno muzo in ljubico našel v svetu svežega pogleda na svobodno improvizacijo. Seveda tisto, ki je vezana na elektronsko bazo, raziskovanje njenih bolj eksperimentalnih 'zornih kotov' ter raznovrstne kolekcije zvokov in ambientov. Te značilnosti, ki krasijo duet Icarus, so še kako očitne tudi ob poslušanju nove, fenomenalne plošče I Tweet The Birdy Electric – že pete po vrsti -, ki pa ne more prikriti niti navezanosti na avantgardni jazzovski pol, dotik neo-klasike, klavirski minimalizem, virtualnost in razvejanost IDM in glitch estetike, izrazitejši akademski podton ter poudarjanje boja, ki poteka med melodičnim in harmoničnim, tonalnim in atonalnim ter 'skladanim' in svobodnim.
Na mojstrovini I Tweet The Birdy Electric, ki je pravzaprav njuna prva izdaja za kulni Leaf Label, ki je s svojimi ideološkimi postavkami in distribucijo več kot primerno domovališče za njun širši preboj, sta namreč dokazala, da je tudi njuna študijska preteklost še kako vplivala na spremembo in nadgradnjo zvočne smeri, saj je Britton dokončal študij antropologije, Bown pa še vedno greje klopi na arhitekturi. Brittonov prispevek zagotovo torej izhaja tudi iz pogleda na urbano in na poustvarjanje učinka okolja, ki nas obkroža, Ollie Bown pa bo seveda več pozornosti namenil svojemu razumevanju glasbe, ki usmerja pozornost na prostorsko, strukturno in strateško kvaliteto. Dvojec Icarus namreč svojo poglavitno moč črpa iz nenehnega preverjanja tistega razmerja, ki se veže na skladatelja, računalnik in samo izvedbo. Mejo med digitalnim in analognim vedno znova zabrišeta, saj je skorajda nemogoče razločiti živo igranje od procesiranja, naslanjata pa se predvsem na 'montažno' cut'n'paste estetiko, saj 'armado' zvočnih 'fragmentov' vlečeta, režeta in lepita iz moštva različnih virov. Pa naj bo to izraba živega inštrumenta, sempla, starih vinilov, doma izdelanih 'igračk', navidezno neuporabnih stvari s 'smetišča' ali pač posnetkov živalskega sveta. Vsak zvok namreč razstavita na atome ter ga obdelata, kot da bi bil občutljiv del večje sonične sestavljanke, ki poslušalca vedno znova postavi pred izziv, da si vsako kompozicijo sestavi in predstavlja, kot mu ustreza. Dvojec Icarus ima namreč zvrhano dozo domišljije in originalnih idej, ki jim je včasih že kar težko slediti, z vsakim novim poslušanjem pa razkrijeta bogato zbirko poprej še neslišanih zvočnih krajin ter vedno znova ohranja pravo mero mističnosti - tako v ustvarjalnem procesu kot v samem zvoku.
Komentarji
komentiraj >>