Sreda, 1. 9. 2004
rokj
Vse reči, ki so življenjske, so podvržene cirkadianemu ritmu. Ta s svojimi menjavami spominja na sinusno krivuljo, ki ima svoje pozitivne in negativne vrhunce, ki si sledijo na "veke vekov, amen". Jazzovski festival v Saalfeldnu je še kako življenjski in kot tak je seveda podvržen istemu ritmu življenja, isti pogubni sinusoidi, ki nas prepričuje, da vrhu sledi padec, dnevu noč, maniji depresija. Kako zares velja to za letošnji jazz festival v Saalfeldnu, ki je v zadnjem avgustovskem vikendu že 26-ič gostil tokrat malo manj številno hordo srednjeevropskih jazzovskih malikov... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT
GLASBENA REDAKCIJA
OFF RECENZIJA, 1.9.'04
26. Jazzfestival Saalfelden, 27. - 29. 8. 2004
Vse reči, ki so življenjske, so podvržene cirkadianemu ritmu. Ta s svojimi menjavami spominja na sinusno krivuljo, ki ima svoje pozitivne in negativne vrhunce, ki si sledijo na "veke vekov, amen". Jazzovski festival v Saalfeldnu je še kako življenjski in kot tak je seveda podvržen istemu ritmu življenja, isti pogubni sinusoidi, ki nas prepričuje, da vrhu sledi padec, dnevu noč, maniji depresija. Kako zares velja to za letošnji jazz festival v Saalfeldnu, ki je v zadnjem avgustovskem vikendu že 26-ič gostil tokrat malo manj številno hordo srednjeevropskih jazzovskih malikov. Velja sicer, da že nekaj let v Saalfeldnu sledimo vse manj inovativnim, novim skupinam in glasbenim praksam. Morda sem bil krivičen, ko sem to proglasil za nujno posledico življenjske sinusoide, kjer bi bil Saalfelden, kot se kaže zadnji dve ali tri leta, na spodnjem polu sicer nihajoče krivulje. Kaj pa, če je to le posledica dejstva, da je Saalfelden že kar nekaj let Veeeeeeeeeelik festival in kot tak predstavlja pač znana, že uveljavljena imena, novih pa odkriva le malo? Kakorkoli že, zdi se, da je z letošnjim letom vsaj organizacijsko padel na eno nižjih točk v svoji kar zavidljivi zgodovini.
Odprtje kluba Nexus ter s tem preobrazba ljubiteljskega (zanesenjaškega?) Zentrum Zeitgenossischer Musik v Jazz Saalfelden GmbH sta privedli do znatnega finančnega stresa, kar se je letos kazalo celo v precej okrnjenem programu in ne le v malenkostih, ki jih hitro pozabimo. A še opaznejša posledica morda preširokogrudnega načrtovanja festivalske prihodnosti je hitra kazen oz. streznitev, ki je doletela dolgoletnega umetniškega vodjo Gerharda Edra, ki kljub dokaj uspešni programski zasnovi v preteklih letih ni uspel zadržati te pozicije. Tako je sedaj umetniško vodstvo v rokah njegovih nekdanjih sodelavcev Michaele Mayer in Maria Steidla, kar je bilo čutiti tudi v samem programu.
Ta je sicer okrnjen že skoraj znamenitih opoldanskih koncertov Short Cuts, ki so v preteklih letih pogosto prinašali bolj sveža glasbena snovanja kot pa zvezdniški program velikega odra. A le niso povsem izginili, pač pa so jih prestavili v čas pred sam festival, tako da jih obiskovalci glavnega programa ne ujamejo. Pa tudi v glavnem programu so število koncertov malo zmanjšali, kar pa še zmeraj pomeni pet koncertov na dan. Tako smo v treh dneh lahko poslušali petnajst koncertov, ki jih bom predstavil ne po žanrski pripadnosti, pač pa po kvalitetnih odzvenih v ušesih.
Če začnem z najboljšim od najboljšega, naj med temi vrhunci najprej omenim poljsko skupino Robotobibok, ki je za marsikoga precejšnje presenečenje, a ne za vas, ki ste jih že slišali v Cerknem in Gromki. Zasedba, mlada po letih, a stara po pogumu in suverenosti, je s svojim vklapljanjem elektronike v sicer akustično jazzovsko godbo ter odlično, nadvse energično ritmično sekcijo bobna in kontrabasa, sicer od energije prekipevajočo glasbeno substanco ozaljšala tudi z dobršno mero lirike, s čimer pač niso mogli skriti svojega slovanskega porekla. Redko slišana kombinacija neznanske energije, a še zmeraj liričnih, a ne plehkih godb bi vzporednico lahko našla tudi v koncertu kitajskega trobentača Cuong Vuja, ki je v triu s Stomom Takeishijem na basu in Tedom Poorom na bobnih ponujal podobno glasbeno tvarino. Lirična trobenta, včasih spominjajoča na nekdanjega Davea Douglasa, a manj radikalna, pa zato zalo podkrepljena z elektroniko, skoraj ECMovsko zabrisan bas, a prav neECMovsko energičen, ter subtilno, a radoživo bobnanje, ki prav v ničemer ne razkriva mladosti Poora, so skupaj s skoraj telepatskim ujemanjem nudili enako močna čustva kot Robotobibok. Vuju, ki je občasno snemal z Metheneyem, je vsekakor potrebno slediti, tako kot celotni zasedbi Scratch, kot se trio Vuja, Takeishija in Poora imenuje.
Če sta bili omenjeni skupini ne le kvalitetni, pač pa tudi precej neznani, slednjega za Henrija Texierja in njegov Strada sextet ne moremo trditi. Texierjeva glasbena misel, ki jo je dodobra izpilil v lastnih projektih, mi smo ga nazadnje pri nas poslušali v kombinaciji s Sclavisom in Romanom, je romansko spevna, humorna, v svoji navidezni nekompliciranosti malo sredozemsko "frivolna" ter galsko nonšalantna. To je bilo slutiti tudi na drugih projektih, ki jim je posodil svoj kontrabas, zakaj torej ne bi to povsem stopilo v ospredje pri povsem lastni zasedbi. Ta je s predstavitvijo projekta (V)ivre pomenila reminiscenco na v zdajšnjem času že skoraj malo pozabljeni žlahtni francoski jazz 90-ih in konca 80-ih, ko je ta glasbeni prostor ponovno začel postajati vse pomembnejši talilni lonec sodobnih glasbenih tokov. Res lepo.
Zelo dobra, a zaradi bleščeče preteklosti kar malo pričakovano dobra, sta bila tudi Enrico Rava in Cecil Taylor. Rava je s kvintetom predstavljal ploščo Easy Living, ki z glasbo nadvse natančno ilustrira naslov. Uležan, domišljen, speven jazz, v katerem pride Ravova mehka trobenta še kako do izraza. Tisti dober italijanski jazz, a za spoznanje manj humoren in navihan, kot smo ga vajeni, pa zato toliko bolj usmerjen v hedonistično uživanje jazzovskih milozvočij. Izrazno povsem drugačen je bil Cecil Taylor, ki je kljub zavidljivim letom s Tonyem Oxleyem na bobnih ponudil vrhunec improviziranih godb na tem festivalu. Cecil v eni svoji boljših izvedb, ko ti postane jasno, da je improvizirano godbo moč resno poslušati le na koncertu, ko energija instantne improvizacije vidno skače izpod prstov godbenikov. Koncert, ki je kljub več kot eno uro trajajočih nič kaj enostavnih zvokov iz šotora pognal kaj malo poslušalcev – nasprotno, prav mnogo jih je prišlo na festival le zaradi Cecila, ki v teh krajih pač malo nastopa.
Med tistimi, ki so svoj koncert solidno opravili, a jih bomo v kopici glasbenih dogodkov verjetno nič kaj slabe vesti pozabili, pa pojdem kronološko skozi vse tri festivalske dni. Uvodni koncert, ki je že legendarno avstrijski, je s pomočjo znanih Neavstrijcev (Ned Rothenberg, David Tronzo, Tony Buck, Gerry Hemingway) prispeval pianist Hannes Loschel. V želji narediti resen jazz se je vse bolj zapletal, velika imena pa niso imela ravno veliko volje, da bi reševala malo zgrešen koncept projekta Mullatschak. Tudi Arto Lindsay s projektom Salt ni prestopil že od nekdaj zakoličenih lastnih mej brazilskega mutiranja, cepljenega na njujorško frenetično sceno. In ko je ob njem še glasbena kreatura Micah Gaugh, mu niti Melvin Gibbs na basu ne pomaga, da bizarnost projekta ne bi pregnala v zaodrje še tistih, ki so sicer koncert želeli povsem pohlevno poslušati do konca. Don Byron je z Jasonom Moranom in Billyem Hartom še enkrat ponovil sicer solidno predstavo, ki pa po izraznosti ni dosegala njegovega klarineta v projektih, kjer ni vodja. Tudi Steve Coleman s Five Elements, svojo staro skupino, ki pa je sedaj povsem prenovljena in s staro deli le ime, ni prestopil okvirov, ki jih je v preteklih letih s pogostim pojavljanjem na tem festivalu tako trdno zakoličil. Wolfgang Muthspiell je s solo kitarsko-elektronskim koncertom sicer obetal precejšnjo slušno muko, a je na koncu prav zaradi res male, a premišljene uporabe elektronske nadgradnje kitarskega zvoka ves koncert speljal v dopadljivo smer, precej oddaljeno od siceršnjega avstrijskega mainstream jazza. Charlesu Lloydu, ki je kot zadnji nastopač s kvartetom zapiral festival v nedeljskem večeru, pa naloga narediti res impresiven koncert, ki se ga bomo spominjali vse leto do naslednjega festivala, ni ravno uspela. Odlična Geri Allen z mlado, a nadvse kvalitetno ritmično sekcijo Reubena Rogersa in Erica Harlanda ni mogla dvigniti malo otopelega razpoloženja v sicer že nekaj let znanem projektu Lift Every Voice. Precej let je že minilo, kar je na tem festivalu v ta zadnjo po otroško udrihal z ropotuljami in nas vodil do neslutenih glasbenih višav – se je pač malo postaral in postal muhast ter jezljiv. Tudi prav.
Nekaj koncertov pa je moralo zadostiti animalni želji po rjovenju v tropu, še posebej, ker se je v festivalskem vikendu luna nevarno bližala mlaju. Med te koncerte, ki se kot po pravilu dogajajo v zgodnjih jutranjih urah, lahko štejem špansko skupino Ojos de Brujo, ki nas je z moraliziranjem o idealih sodobne družbe (enakost, sreča, sprava) ob ritmih flamenka, cepljenega na hiphop in funk, držala pokonci tja do polčetrte zjutraj. Glasbeni teater, ki nekako zelo pristoji vsem romanskim narodom, saj je podobnega ponujal tudi Italijan Battista Lena s kozmonavtskim bigbandovskim projektom I cosmonauti Russi. Literarno verjetno povsem spodobno delo, ki pa glasbeno, razen pri redkih izvajalcih sicer več kot 20-članskega kolektiva, ni dosegalo standardov, ki so jih postavili Bruno Tomasso, Enrico Rava, Pino Minafra ter Gianluigi Trovesi z različnimi italijanskimi velikimi zasedbami. Čista energija, ki gre pač tja, kjer je prazen prostor (enim v glavo, drugim v noge …), so bili po 14-ih letih ponovno obujeni Tackhead. Dough Wimbish, ki je lani v podobni vlogi nastopal z Living Colour, je ob Bernardu Fowlerju, Skipu MacDonaldu ter Keithu LeBlancu in seveda spiritusu agensu skupine – zvočkarju Adrianu Sherwoodu pripravil gledalce v sobotnem jutru do izdatnega (v)pitja. Posledice so jasne. Kot se tudi ve, kakšno je počutje, če spariš malijskega kvazi klaviaturista, sicer pa bolj pripovedovalca in pevca Cheikh Tidiana Secka (Rail Band) z Willom Calhounom, bobnarjem Living Colour. Če je ad hoc ob tem še basist Dough Wimbish, je skoraj topotajoča množica ob sicer dokaj nepretenciozni afriški godbi pričakovana.
26. izdaja jazzovskega festivala v Saalfeldnu je pokazala, da celo tako veliki festivali, kot je ta, niso finančno vsemogoči in so kot taki podvrženi podobnim merilom kulturnega trga kot manjši. Zatorej morajo tudi poskrbeti sami zase in narediti nekaj odmevnih, skoraj ne-jazzovskih koncertov, da v mošnjo pade denar tudi za tiste bolj sofisticirane, namenjene sladokuscem. Teh je bilo dovolj, da bomo tudi naslednje leto odšli tja gor, na solnograško.
In še to: deževalo je, seveda. Zadnji dan. Ali mar za vreme tam gori ne velja cirkadianost? En sam, večni dež, v tem Saalfeldnu.
Rok Jurič
Komentarji
komentiraj >>