Medana se je letos dogodila osmič. Je Medana še vedno v atmosferi?
Poročilo s festivala ima za predmet obravnave res festival sam (ne pa pesniških poetik gostov). Zanima ga njegova podoba leta 2004, kakšen je in v kaj se je razvil, seveda glede na prejšnja leta in same začetke. Med nekaterimi slovenskimi gosti in obiskovalci prejšnjih let vlada skepsa, nezadovoljstvo. Tudi sama sem se z veliko zadržanostjo in pomisleki podala na pesniški(?) festival Dnevi poezije in vina. Skoraj prepričana sem bila, da takšen festival, kot je, v kar se je razvil, mene ne more več povleči in zapeljati. Ker je manj oseben, velik, turistična atrakcija, dogodek, na katerem moraš biti viden, če kaj pomeniš na sceni, ker je morda zaplaval v bolj promocijsko-komercialne vode, ker morda hoče biti bolj všečen … Ugotovila pa sem, da vse to skoraj drži. In da so novejše poteze festivala nekaterim obiskovalcem celo všeč. In še to, kar pa je skoraj najpomembnejše spoznanje, da niti ni pomembna vsa ostala navlaka, če želite, temveč – da je od ljudi odvisno, kaj nastane, kaj (si) naredijo. V neki vasici se zbere gnezdo ljudi z različnih koncev sveta, po svoje sorodnih duš, s podobnimi interesi. In se družijo. In duh je tisti, ki začara. Atmosfera je tu.
Pred devetimi leti se je začelo snovanje festivala in zgodili so se prvi koraki. Leta 1996 je bilo v Medano povabljenih 19 pesnikov, od tega kar 8 slovenskih. Po uspešnem prvem letu se je število povabil povečalo; povprečno se je odzvalo 27 pesnikov iz različnih evropskih držav in od drugod, delež slovenskih pa se je, gleda na pribitek slovenskih verzov v prvem letu, ugledno zgladil. Prva leta so bili tako organizatorji s Študentske založbe iz Ljubljane in iz Goriških brd kakor tudi gostje ter obiskovalci novinci. Zaradi manj številnih obiskovalcev in zaradi spontanih improvizacij, ki so bile nujne tako v programu kot pri izvedbi, saj je v Medani in Brdih primanjkovalo prenočišč, gostinskih storitev na zavidljivi ravni ..., so se prva leta v tistih nekaj dneh vzpostavili intimna atmosfera in zelo osebni kontakti. Leta 2004 so se turistične kapacitete povečale in izboljšale. Organizatorji, to sta Študentska založba in Klub Opoka, ter soorganizatorji, KUD Meridiani ter 123 Design, so se izučili in priučili, predvsem pa so konkretni ljudje iz organizacije, programa in koordinacije napredovali, starejši so, bolj izkušeni. Zategadelj je presneto nostalgično, da nekateri obiskovalci pričakujejo enako atmosfero, kot so jo doživljali in doživeli prva leta. Atmosfera je organski stvor, nekaj med angelom, peklenščkom in vilinom. Da to je, mora začarati. Vsaj malo.
Festival Dnevi poezije in vina s podnaslovom Medana je zadnja leta postal bolj kulturni kot pesniški festival Medana s podnaslovom Dnevi poezije in vina. Zaradi razširitve programa na druga umetniška polja, kot so filmske projekcije, gledališko-plesne predstave, fotografske in slikarske razstave, inštalacije, performansi, se je časovni delež, namenjen poeziji oziroma branju pod murvo, zmanjšal. Po programu sodeč se zdi, da se poeziji kot fini in prvi dami ne teži preveč z naklonjenostjo in pozornostjo. Po obisku drugih, recimo temu vendarle spremljevalnih dogodkih, pa ugotovimo, da je branje pod murvo, čeprav je zadnja leta krajše in reducirano, še vedno osrednji dogodek festivala. Obiskovalci so dogodek na Gradnikovi domačiji vzljubili, prihaja jih vsekakor več, iz Ljubljane, okolice Nove Gorice in celo iz Goriških brd. Omenjena redukcija na branjih se kaže v tem, da pesniki preberejo manj pesmi, ne bere se več slovenskih prevodov, izjemoma le, če se pesnik samoiniciativno angažira in najde interpreta, ki pesem prebere v slovenščini, pa tudi angleških prevodov se ne bere več. Slovenski prevodi pesmi so projecirani na platno, medtem ko pesniki berejo svoje verze v jeziku, v katerem so nastali. In tako dogodku pod murvo, kjer se branjem primeša še glasbena popestritev ter koncert na koncu, umanjka prostor poeziji, pravijo tisti obiskovalci, ki pridejo na festival samo ali skoraj samo zaradi nje. Za promocijo same poezije in pesniških knjig pa je ta poteza organizatorja smela. Povprečno izobraženemu bralcu poezije in naključnemu obiskovalcu festivala ne zatežijo z verzi, ga z njimi ne presitijo, temveč mu ponudijo sproščen in zabaven večer.
Izbor spremljevalnega programa je pohvalen, saj ni za vsako ceno všečen, temveč se na neki način povezuje s poezijo. To velja za koncerte Autodafeja, ruskih Bedlam-Kapela, za izbor filmov, Phantom, Pesnikov portret z dvojnikom, V leru. Na mestu je bilo tudi gostovanje plesnega spektakla Betontanc s predstavo Wrestling Dostojevsky, ki je v Medano prišla s festivalom Mladi levi. Vendar si predstave, zaradi sprememb v programu in okornosti tistih od Mladih levov, ki so skrbeli za izpeljavo predstave v Medani, mnogo obiskovalcev (kot tudi jaz) ni moglo ogledati. Omeniti gre tudi Teater Narobov: France P. Njihov nastop se je prilil v kontekst festivala, pa čeprav je poezija Jureta Jakoba, torej od občinstva izbrana ena od njegovih treh pesmi, bila le za izhodišče improvizaciji.
V petek je program zaplaval v teoretsko-praktične vode. Okroglo mizo o pesnikovem angažmaju z naslovom Veš poet svoj dolg? je vodil Dražen Dragojević. Kljub jutranji uri se je okrogle mize udeležilo mnogo pesnikov, ki so neboječe prispevali svoja mnenja. Slišati je bilo mnenje, da je poezija avtoterapevtska, vedno zasebna in intimna in da se identitete pesnik ne da pritikati kot identiteto, ki označuje delo. Slišali pa smo tudi nasprotno stališče Poljakinje Julije Fiedorczuk, da je poezija vedno v javni, družbeni sferi, saj je zavezana jeziku, ki je stvar družbene konvencije, in da zato ne more biti le stvar intime. Romunski pesnik Mugur Grosu pa je podal orehovo jedrce, da je poezija tisto, kar je nerazumljeno. Jaka Železnikar je predaval na temo Računalniška literatura? Poleg maloštevilne publike je predavatelju pri pripravljenem nastopu s počasnostjo nagajal internet.
Letos se je sobotno, zaključno dogajanje prestavilo v srednjeveško jedro vasi Šmartno. Od torka do petka so bile vse prireditve festivala, kot vedno doslej, brezplačne, v soboto pa so otroci do petnajstega leta še vedno vstopili brezplačno, vstopnina je znašala 2000, študentje pa so prispevali le 1500 tolarjev. Vstopnica je nudila degustacijo vina ter prost vstop na vse prireditve in razstave. Poskrbljeno je bilo tudi za otroke. Anja Leskovar je vodila kreativno delavnico Naredimo knjigo, otroci pa so si lahko ogledali tudi predstavo Poslednji samorog s čarovnikom Krunom Antonićem in Tino Oman. Na ogled pa sta bili tudi predstava Taxi Kulturnega Društva Priden Možic ter plesni performans O-kvadrat. Od razstav naj izpostavim fotografsko razstavo Jožeta Suhadolnika Jutra v Rusiji, platna Dušana Fišerja ter platna Alfreda de Locatellija.
Ob branju pesnikov, katerih pesmi so tudi letos zbrane v zborniku Medana 2004, gre zares izpostaviti in pohvaliti predstavitev kratkih filmov Zebra: Poetry film award, ki se je na domačiji Klinec zgodila v sodelovanju z Literaturwerkstatt iz Berlina. Vizualizacija poezije, to so bile pesmi v kratkih filmih, vrednih ogleda. Novost letošnjega festivala so bili tematski večeri, od katerih je najbolj uspel prekmurski. V organizaciji Dušana Šarotarja so se predstavili s pesmimi, cigansko skupino Langa, s stojnico s prekmurskimi dobrotami in brezplačnimi degustacijami.
Izbor letošnjih pesnikov je bil odličen. Že dolgo se ni zgodilo, da bi bili obiskovalci že po prvem večeru tako zadovoljni s poezijo, da bi se spraševali o možnosti presežkov v naslednjih dneh. Zanimiva je bila še ena realija, čeprav nima veliko s kakovostjo same poezije, to je, da je bilo med letošnjimi pesniki mnogo izobražencev, ki ne le pesnijo, temveč so tudi priznani uredniki, doktorji literarnih znanosti, jezikoslovja, univerzitetni profesorji, in to zelo mladi ljudje. Od predstavljenih 26 poetik letos ni (skoraj) nobena negativno štrlela s festivala. Omenila bi lahko več pesnikov, v tem tekstu naj izpostavim le tri, štiri. Najprej Joana-Eliesa Adella, zaradi poezije, verzov, ki so nevsiljivo, detajlirano in čudno preprosto vdirali vame dneve po njegovem nastopu. Adell je doktor katalonske filologije iz Španije, ki piše v katalonščini. Za festival v Medani je pripravil snopič pesmi, ki jih je v slovenščino prevedla Simona Škrabec, v angleščino pa D. Sam Abrams, pri izdaji pa ga je podprl Inštitut za katalonsko književnost. Drugi izpostavljeni pesnik je Švicar Christian Uetz iz Züricha, pesnik performar, ki je izdal šest pesniških zbirk, s svojo poezijo pa je sodeloval tudi na zgoščenki s švicarsko navezo Koch/Schütz/Studer (2002). Občinstvo je navdušil tako s filozofsko, a neposredno ubesedenimi verzi, v katerih se angeli srečujejo z brezni izkustva in z diametralno nasprotnimi in zavidljivimi ubeseditvami, kot je pičkin dim, kot tudi z izvrstnim nastopom na izust, kar poznamo pri nas pri Miklavžu Komelju. Spodobi se, da omenim še slovenskega pesnika, nagrajenca zlate ptice za prvenec Tri postaje, Jureta Jakoba, ki je bil v ponos ne le s poezijo, temveč tudi z dodelano, jasno interpretacijo.
Zadnja leta obiščejo Dneve poezije in vina številni pesniki, ki so bili gostje prejšnjih festivalov. Kot pesniki so povabljeni le enkrat, pesniška imena se namreč ne ponavljajo; na festival pa se kot udeleženci očitno radi vračajo. Na branja prihajajo tudi uredniki in založniki iz tujine, zato je škoda, da med branjem slovenskih pesnikov niso projecirani angleški prevodi, za katere so morali poskrbeti nekateri pesniki sami. Pesniki gostje ne dobijo ne honorarja ne potnih stroškov, ko pa so v Medani, gostitelji gotovo zelo dobro poskrbijo zanje, da se radi vračajo kot obiskovalci. Med obiskovalce pa zadnja leta vdira nezadovoljstvo nad cenami hrane, vina. Želijo organizatorji z visokimi cenami vina in hrane omejiti festival in ga narediti elitnega? Ali želijo organizatorji s širitvijo programa na druga umetniška polja izražanja festival zvečati? Na nekaj teh vprašanj je odgovoril programski vodja Aleš Šteger na zaključni dan v Šmartnem. Odgovore slišite na valovih Radia Študent v nedeljo, 12. septembra, ob osmih zvečer v oddaji Oči, da ne vidijo z naslovom Medana po Medani.
Festivali imajo navadno vstopnino. Če je ni ali pa tudi če je, je hrana, predvsem pa pijača vedno draga. Organizatorji so nas prva leta precej razvajali. In tudi zdaj so nekateri domačini zelo širokogrudni. V francoski hiši, kjer smo zaključevali in prevešali noči v jutra, ni manjkalo ne kapljice ne dobre volje ne navdihov ne pogovorov. Če prideš v Medano kot obiskovalec le na večerno branje, je Medana verjetno res Medana, če pa se festivala udeležuješ tudi čez dan, potem ne morem verjeti, da se ne prikradejo besede, »ki pod hladno gladino vode skrivajo veliko več, kot je vidno na površini«, če citiram še četrto izpostavljeno pesnico, Gemmo Lopez. Atmosfera se pojavi. Christian Uetz pravi: »Duh je, ki nas vzburja, ne tehnika orgazma.« Potem Medana ni le Medana, je Medana v atmosferi.
Medanila je Petra Koršič.
Komentarji
komentiraj >>