Ponedeljek, 20. 9. 2004
Tea
Album City of Dis bi se dalo razcefrati na toliko imen, kot je na njem glasbenih minut. Od Žoambo Žoet Workestrao do Johna Zorna, od Drugega Diska do Dillinger Escape Plan, od Slayer do Shellac, od Plan Kruutntoone do The Ex, od Franka Zappe do Fantomas. A to bi ustvarilo napačen vtis, da so The Mass eklektični ciniki, ki jim je bolj kot lastna glasba pomembno »disanje«, dekonstrukcija vseh naštetih. Oaklandska četverica pa je, nasprotno, naredila raznolik in šaljiv album, ki je poleg tega tudi strašno poslušljiv... (v celoti...)
Tolpa bumov, ponedeljek, 20. september 2004, ob 19h
THE MASS: City of Dis (Monotreme Records, 2004)
Album City of Dis bi se dalo razcefrati na toliko imen, kot je na njem glasbenih minut. Od Žoambo Žoet Workestrao do Johna Zorna, od Drugega Diska do Dillinger Escape Plan, od Slayer do Shellac, od Plan Kruutntoone do The Ex, od Franka Zappe do Fantomas. A to bi ustvarilo napačen vtis, da so The Mass eklektični ciniki, ki jim je bolj kot lastna glasba pomembno »disanje«, dekonstrukcija vseh naštetih. Oaklandska četverica pa je, nasprotno, naredila raznolik in šaljiv album, ki je poleg tega tudi strašno poslušljiv.
City of Dis je nadaljevanje istoimenskega EP-ja The Mass, ki je pred dvema letoma izšel za Whole Enchilada Records, oakladsko mini založbo, ki svoje izdaje distribuira po lokalnih klubih, glasbenih trgovinah in knjižnicah. Svoj večinoma instrumentalni jazz trashmetal je zasedba na novem albumu obogatila s širšim spektrom glasbenih potovanj in se preselila v London k novi založbi Monotreme, kjer jim družbo delajo someščani Lower Forty-Eight, melodičen hardkor bend, in The More Shallows, prav tako kalifornijska melanholična rock zasedba.
Kar dela The Mass v prvi vrsti posebne, je odličen saksofonist in vokalist Matt Waters, ki oboje prilagaja odločni ritmični sekciji, na trenutke, kot v uvodnem komadu La Porc, pa nalašč zamuja ali prehiteva in s tem ustvari značilno trzajočo ritmiko, ki je značilna za mnoge sodobne math metal bende. Kitaristu se še v istem komadu pridruži Waters, v prehodu v melodičen, postrokovski del, ki na laž postavi vse prej povedano. Posebej, če dodam, da kitarist Tom O'Donnell že v naslednjem komadu Trapped Under An Ice igra trash, ki bi ga z lahkoto zamenjali za delo zgodnje Metallice ali Slayer, vokalist pa postane grinderski težak a la Agoraphobic Nosebleed. Ritmično sekcijo zastopata basist Matthew Solberg, sicer kitarist še ene odlične post rock zasedbe, From Monument to Masses, in bobnar Tyler Cox, ki igra tudi s težaki Totimoshi.
Tako bi se dalo za vsako kompozicijo na albumu City of Dis ugotavljati, na kaj posamezni prijemi spominjajo, pri tem pa bi se sprehodili od free jazza, nojza, grinda, metala, panka, hard cora, post rocka – vse do kitarskega popa in končno, eklektičnih zasedb, ki vse našteto na drugačne, pogosto bolj fragmentirane načine režejo in združujejo. Zvočne inovacije seveda s tem ne gre enačiti. Priznam, da me osebno zvočne lepljenke, ki so kot nekakšna intelektualna demonstracija smetišča glasbene zgodovine, v kateri je možno najti, predelati in na novo združiti vse mogoče, največkrat dolgočasijo s svojim strogo matematičnim umom. Glasba The Mass je gotovo premišljena, ritmi prešteti, prostor za vsak inštrument odmerjen in sinkope načrtne – a tistega nekaj, ki album City of Dis izpostavlja kot presežek, ni mogoče prevesti v jezik analize. Menda gre za nekaj precej staromodnega in neizmerljivega – intenzivnost občutkov, s katerimi te muzika The Mass zagrabi, vrže v zrak, potem pa prekrižanih rok gleda, kako padaš.
Poslušali bomo album v celoti. Naslovi komadov so:
La Porc, Trapped Under A Ice , Hex By Hex , Major Strip, Buttlip, Treadmill Of Suffering , We Enslaved Elves To Build Our Death Machine in Marca Dos Invernos
Tea Hvala
××××××××××××××
The Mass in Lower Forty-Eight igrajo jutri v Orto Baru in pojutrišnjem v MKC Koper.
Komentarji
komentiraj >>