Ponedeljek, 27. 9. 2004
dani
Kdor spremlja virtualno ameriško komuno glasbenikov, ki so ji mediji – še posebej čislana revija The Wire – namenili naziv 'nova čudna Amerika', je ime virtuoznega kitarista Jacka Rosa zagotovo že zasledil. Bil bi nameč že pravi zločin, če si ta nadvse aktivni muskontar po vseh teh letih podzemnega delovanja, ne bi priboril zaslužene reputacije in vrsto hvalospevov, saj bi ga lahko – glede na njegovo obsežno diskografijo na različnih projektih in nadvse pisan življenjepis – brez dlake na jeziku proglasil za pravcati kult zvezne države Virginia...(več)...
...Svojevrsten pristop k igranju akustične in električne kitare namreč neguje že vse od začetka 90-ih – sprva z bolj izrazitimi post-hardcore tendencami, dandanes pa predvsem v sferah free-folk glasbe, 'neo-hipijade', improvizacije, psihadelije in ljubezni do starošolskega blues. A kljub temu, da je zadnje čase vsebolj dejaven tudi v solističnih vodah, pa je največji pečat bržkone zapustil s svojo matično zasedbo Pelt, ki še danes velja za enega od poglavitnih stebrov sodobne, neo-psihadelične struje onstran Atlantika. Prav omenjena skupina je namreč eden tistih enigmatičnih, multižanrskih in 'raznobarvnih' bendov, ki ima čudaštvo in avanturizem v krvi že vse od svojega nastanka. Originalni trio, ki ga večino časa tvorijo Jack Rose, Mike Gangloff in Patrick Best – pa čeprav je redno podvržen kadrovskim spremembam – je namreč vedno znova stremel h raziskovanju novih in predrugačenih zvočnih svetov, nenehno preizkušal meje uporabljenih inštrumentov h katerim je pristopal kar se da samoučno ter nenazadnje redno podlegel halucinogenim učinkom. Kdor je v preteklosti že slišal katero od njihovih številnih plošč namreč dobro ve, da so z vsakim albumom poskušali dosledno in eksperimentalno raztegniti in raziskati sam zvočni prostor ter neheno zapadali v mešanje neštetih žanrskih izlivov – pa naj bo to psihadelija, okus po tradiciji indijske in azijske glasbene tradicije, minimalizem, jazz, anti-folk, hrup, ambient ali pač 'odtujeni' avant-rockovski polet pod močnim vplivom kultne zasedbe The Dead C. In povsem razumljivo je, da so se vedno hoteli na vse kriplje izogniti kakršnikoli klasifikaciji ter se nenehno razvijali naprej proti 'neznanemu', saj so lahko le na tak način več kot 10-letno kariero ohranili svežo in prepolno novih, zanimivih idej. Nenazadnje so izdali že več kot ducat albumov na različnih formatih, plemenitili kataloge takih založb kot so VHF, Eclipse in Klang Industries, koncertni oder ali pač studijski prostor pa so si delili s člani zasedb tipa Soniy Youth, Cul-De-Sac, Charalambides, Tower Recordings in Double Leopards.
A skupina Pelt je v zadnjih letih skorajda povsem opustila 'elektriko' in se občutno premaknila v akustične vode. To so pred parimi leti nakazali že na albumu Ayahuasca, ki je bila posvečena prav legendi Johna Faheya, vrhunec pa dosegli prav z zadnjo mojstrovino Pearls From The River. Prav ob omenjeni plošči jih je namreč tisk začel označevati s stavkom 'Hillbilly Theatre Of Eternal Musić, kar seveda izvira iz njihove ljubezni do arhaične folk zapuščine, minimalizma, La Monta Younga in indijske glasbene tradicije. In zatorej sploh ne preseneča, da tudi sam Jack Rose priznava, da se trenutno zvočno popotovanje in idejne preference njegove matične zasedbe, povsem zlivajo, dopolnjujejo in oplajajo z njegovim solističnim delom. V raziskovanju lap-steel, 6-strunske in 12-strunske akustične kitare se namreč tudi on naslanja na zapuščino predvojnega bluesa, raga tradicije, apalaške zvočne govorice in folka. Ali bolje – išče tisto vezno linijo, ki povezuje Vzhodni in Zahodni glasbeni model. Jacka Rosa bi namreč lahko postavi ob bok npr. Harrisu Newmanu, Glennu Jonesu in Steffenu-Bashu Junghansu – torej, samosvojim in naprednim kitaristom, ki pogled iz preteklosti usmerijo v prihodnost ter več kot očitno največjo moč črpajo iz energije takih imen kot so John Fahey, Robbie Basho, Ry Cooder in Leo Kottke. A tu nikakor ne gre le za posvetlo, kaj šele za krajo ali plagiat. Daleč od tega, saj tehniko in stil podredijo lastnemu jazu in odjadrajo po svoji poti. To je še kako očitno na primeru Jacka Rosa, ki tradicijo sicer spoštuje in ji priznava njeno vrednost, a hkrati v iskanju lastnega glasu ruši, sprevrača in podira vsa nepisana pravila in norme. To je dokazal že na svojih prvih dveh plošča Opium Musick in Red Horse, White Mule, ki sta bili tako težko dosegljivo blago, da ju je založba VHF Records letos na novo ponatisnila pod imenom Two Originals Of Jack Rose, z novim albumom Raag Manifestos pa to tezo le še potrjuje.
Album Raag Manifestos, ki ga je večinoma odigral povsem sam, ritmiko in elektroniko pa v parih komadih prepustil svojima prijateljema Ericu Carbonari in Ianu Nagoskiju, je namreč nekaj najboljšega kar trenutno ponuja ameriško primitivno free-folk dogajanje. Plošča ni pestra le v svojem žanrskem ustroju ter mnogovrstnih spremembah tempa, napetosti in navezanosti na samo teksturo in polnjenje praznega prostora, ampak preprosto očara s svojimi orkanskimi napadi na akustično kitaro. Ok. Res da se med komadi najdejo tudi bolj lirične, umirjene, zamaknjene in melodične kompozicije, ki razgrnejo njegovo nežnejšo plat, a osebno največ stavim prav na tiste odklope, ki drvijo s tako močjo, da se ti zazdi, kot da Jack Rose hkrati igral celo več kitar. Njegova godba je namreč neverjetno ekspresivna, strastna, 'odprta' in osebna, saj se ti pred očmi razkrije skrajno pisana in v detajlih pestra pokrajina različnih motivov, ki jim je včasih že kar težko slediti. A če zapreš oči in zasanjano zapadeš v njegovo mantro, odkriješ prav tisto, kar Jacka Rosa dela še kako posebnega – v njegovih rokah namreč akustična kitara zaživi in zadiha kot pravi živi organizem.
Komentarji
komentiraj >>