Nedelja, 10. 10. 2004
dani
Newyorška glasbena srenja ima že od nekdaj zelo pozitiven odnos do svoje teatralne, s kabaretom podložene in bizarno-provokativne drže, ki velikokrat ne more zakriti svoje navezanosti na zapostavljeno tradicijo evropske godbe. Če si že od nekdaj veliko evropskih bendov želi zveneti že kar pretirano 'poamerikanjeno', si tudi 'druga stran' Atlantika ne more pomagati, če jo prežeme 'evrofilska' nota. Brooklyn je nasploh poznan po dotičnih tendencah, a kaj hočem, če pa ga nadzira multikulturna preobremenjenost, ljubezen do evforije pa nikoli zares ne pojenja ... (več) ...
... Komornih, kabarejsko okuženih in hedonističnih skupin se je v zadnjih letih v mojem ušesju zvrtilo že kar nekaj, še najbolj pa sta mi v spominu ostala kolektiva World Inferno Friendship Society in pri nas že dvakrat videni Gogol Bordelo. A če so prvi svoj koncept razširjali na vse možne strani, drugi pa svojo identiteto gradili predvsem na zabavljaško-pijanski kvaliteti, si še največ pozornosti zaslužijo predvsem naši nocojšnji gostje, ki dosegajo še boljše rezultate. Govora je namreč o odtrgani klasično-punkoidno-karkoli skupini Barbez, ki po sedmih letih podzemnega delovanja končno prihaja na 'okus' in žanje zaslužene hvalospeve z vseh možnih strani. Ok. Le-ti so sicer še vedno vezani predvsem na ameriško grudo, a njihova koncertna razvpitost in energičnost podajanja svojske zvočne vizije, se že razširja tudi na druge konce našega planeta. Nenazadnje je bil že skrajni čas, saj neučakano sedmerico – zbrano z vseh možnih vetrov – tvorijo že dobro uveljavljena in tehnično podkovana imena, ki govorijo sama zase. Naj izpostavim nekaj osnovnih podatkov za orientacijo. Kitarist in idejni vodja Dan Kaufmann, sicer klasično šolani glasbenik in bivši zaljubljenec v flamenko, je že leta ena od stalnic novomeške downtown scene, multiinstrumentalist Shahzad Ismaily, ki je v okviru benda Barbez vezan predvsem na tolkala, si je kilometrino nabiral pri Brianu Enu, Badawi in Boredomsih, vibrafonist Danny Tunick zadovoljuje svojo slo po različnih svetovnih muzikah predvsem preko udejanjanja v raznorodnih klasičnih, post-rockovskih, avant-jazzovskih in indierockovskih kolektivih, saj lahko v svojo biografijo pristavi že taka imena kot so Guv'ner, Rebecca Moore in Bang On A Can, osrednja persona skupine Barbez pa je bržkone magična, bleda in napeta vokalistka Ksenia Vidyaykina, ki se je v New York pred leti preselila iz St. Petersburga, po izobrazbi pa je predvsem šolana plesalka, kar daje skupini še dodatno razsežnost, ki pride do izraza predvsem na koncertnem srečanju.
In moram priznati, da sem bil pošteno šokiran in presenečen, ko sem si prvič v uhlje spustil njihovo drugo, istoimensko dolgometražno ploščo, ki so jo posneli in sproducirali ob pomoči neumornega Martina Bisija. Barbez so namreč še ena iz vrste skupin, do katerih sem prilezel predvsem preko provokativnega recenzentskega zapisa moje preljube novomeške glasbene trgovine Other Music. 'Vzburil' me je namreč že kratek sestavek, ki je v svojem osrčju napletel, da so Barbez še ena neustrašna, multikulti mineštra vsega mogočega, ki se ne ustraši ničesar ter poleg nadvse našpičenih originalov podleže tudi predelavam ruskih tradicionalnih napevov, Bertolda Brechta, Kurta Weilla, nadrealističnega poeta Louisa Aragona, The Residents in Black Sabbath. Zame je bilo to povsem dovolj, da sem svoj težko prigaran denar porabil za še en odhod v neznano, ki pa se je prekleto izplačal. Zapis je bil namreč povsem verodostojen, pa čepav verjamem, da se je v njem skrivalo veliko PR-a in kaj malo domišljije. A nič ne de, saj so Barbez še precej več kot pa je možno 'strpati' v en sam recenzentski zapis. Včasih celo pomislim, da je vsaka beseda odveč, saj glasba govori sama zase, a kljub temu moram priznati, da sem prav srečen, da se je bend znašel tudi v mojih uhljih, ki so bila vedno zaljubljena v neumorno mešanje žanrov ter nepredvidljive preobrate, ki poskrbijo, da je vsako naslednje poslušanje prava avantura, ki vsakič znova razkrije tisto, kar je ostalo prikrito moji zaznavi. Ob poslušanju njihove plošče je namreč očitno, da so tudi oni še kako nori na zapuščino Toma Waitsa, tango, minimalizem, eksotiko, mnogokrat preslišani melos Vzhodne Evrope, klezmer, punk-rockovsko nabritost, šanson, jazz in še marsikaj, čemur sedajle ne najdem pravega imena. Naj ostane skrivnost, ki jo prepuščam vaši raziskovalni žilici. A pozor – Barbez niso nobeni odvisneži, ki bi za vsako ceno iskali avtentičnost. Daleč od tega, saj celoto zamaskirajo v lastno prepoznavno držo in od nje nikoli ne odstopijo. To je očitno že v vrsti nadvse originalnih predelav – med katerimi izstopa predvsem čudaška in ponorela verzija komada The Ultimate Disaster, ki so jo v originalu spisali The Resident -, njihovi avtorski komadi pa so bržkone zgodba zase. Navdušujejo še posebej z močno navezanostjo na melodičnost, spevnost, neobremenjenost, pogum in nenehne menjave tempa, presežek pa dosežejo predvsem z rednim prestopanjem v črni humor, ki prežema večji del plošče. A kljub temu, da bi lahko na dolgo in široko razpredal o njihovem instrumentalnem mojstrstvu, pa moram priznati, da bržkone večina pozornosti tega cirkuškega zvočnega teatra pristane na plečih gospodične Vidyaykine, ki s svojim temačnim, bogatim in že kar opernim vokalom, preseže vsa pričakovanja, v pripovedni kvaliteti pa me na trenutke spomne predvsem na kultno članico benda Slapp Happy Dagmar Krause.
Komentarji
komentiraj >>