V Fotki smo si ogledali delo zanimive francoske fotografinje. Francoska fotografinja, Nicole Tran Ba Vang, rojena leta 1963, živi in ustvarja v Parizu. Povečini se ukvarja z prefinjeno digitalno manipulacijo fotografij, na katerih ponavadi upodablja telesa. Gola ženska (pa tudi kakšno moško se najde) telesa.
Med njenimi deli izstopata predvsem dva projekta. Eden nosi ime Collection Automne / Hiver 2003/04 in ga sestavljajo fotomontaže deklet, katerih telesa so vpeta v bogato izvezene interierje. Posebnost fotografij je, da se vezenine pojavljajo tudi na samih telesih. Pravzaprav so na njih tako naravno izgledajoča, da je njihov učinek kar osupljiv. Koža modelov dejansko postane modna pista. To je seveda tudi avtoričin namen, saj že samo ime projekta pove, da Ba Vangova aludira na vsakoletne predstavitve modnih kreatorjev.
Drugi zanimiv projekt, poimenovan Collection Printemps / Eté 2000 prav tako cika na podobnost z ustvarjalci mode. Le da v tem primeru ne gre za vezenine, ki bi se pojavljale na koži, temveč za nekakšno drugo kožo. Mogoče bi jo lahko poimenovali kirurška koža. Gre namreč za to, da Vangova s pomočjo fotomontaže ustvarja nekakšna kožna oblačila, ki si jih nadevajo oziroma jih nosijo modeli na fotografijah.
Vse skupaj nekoliko spominja na delo Cindy Sherman, vendar pa jo od tega loči določena stopnja tehnične dovršenosti. V nasprotju s fotografijami Shermanove, ki so sicer plod premišljenega načrtovanja in včasih tudi mukotrpnih priprav, a povečini prikazujejo ženske kot družabna (in v družbo pahnjena) bitja, so podobe Vangove, prej kot ne, estetski izdelki. Človek skorajda dobi občutek, da ji ni toliko pomembna sama vloga žensk, ki se znajdevajo na fotografijah, kot njihov odnos s svojimi lastnimi telesi.
Nicole Tran Ba Vang torej očitno zanima odnos med telesom (golim seveda, saj je le tâko v svojem naravnem stanju) in oblačili. Ali kot to dobro opiše besedna zveza, ki jo je skovala: Être ou ne paraître. Nekoliko po domače bi jo lahko prevedli Biti ali ne se pojavljati. Paraître namreč v francoščini pomeni tako pojavljanje, kot to, da se nekam pride, pa tudi izzid (na primer knjige).
Avtorico torej zanima, kakšna je resnična koža ljudi in posledično, kakšna je moda, podoba, ki jo nanjo nanašamo. Zato naslovi vzeti iz modnega sveta in zato gola telesa kot platna, na katero se nanašajo kombinacije barv oblik in vzorcev.
Kam peljejo fotografije Ba Vangove, je težko reči. Vsekakor so, kot je že bilo rečeno predvsem estetske izkušnje. Vendar pa imajo, vsaj težko bi si bilo predstavljati drugače, tudi socialno komponento. Prav gotovo je, da avtorica želi problematizirati odnos, ki ga imajo ženske (in moški) do kože, do svoje pristne podobe. Prav gotovo je, da želi opozarjati na prikrito in odkrito trpinčenje teles, v želji da bi ustregli vedno rastočim in spreminjajočim se zahtevam, ki jih postavljajo, ne samo modne, temveč tudi obče družbene razmere, v katerih živimo.
Kam pa to pelje je še vedno težko reči. Človek dobi občutek, da je Nicole Tran Ba Vang, bolj kot revolucionarka, popisovalka in opazovalka. Zato se zdi, da je njeno prihodnje fotografsko ustvarjanje vsaj toliko v megli, kot je v megli prihodnost nas samih.
Toliko lahko na kratko zdrdramo o tej zanimivi francoski fotografinji in ustvarjalki. Za bolj poglobljen pogled na njeno delo, pa morda ni odveč, če si ogledate njene internetne strani. Mislim, da vam ne bo žal.
------------------------------------------------------------------------------------
Glasba:
------------------------------------------------------------------------------------
Podlaga
Link Wray: Rumble
Vmesniki (komadi):
Archie Bleyer: Hernando's hideaway
Lovin' Spoonful: Summer in the city
Komentarji
komentiraj >>