Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nedelja, 17.10.2004,ob 19.00: LARS HORNTVETH - Pooka (Smalltown Supersound, 2004) (2830 bralcev)
Nedelja, 17. 10. 2004
dani



Ko sem se lani predajal užitkom ob poslušanju zadnje velike plošče The Stix norveškega 'orkestra' Jaga Jazzist, še posumil nisem kakšni zvočni zakladi nas čakajo v prihodnje. Ok. Že res, da bi ob pretekli zapuščini lahko vsaj ugibal, saj je njihova drugačnost in neobremenjena soničnost preprosto 'gorela' in žarela v polnem sijaju – pa čeprav bi kdo pripomnil, da je originalni pečat nekoliko zakrila vsesplošna evforija, ki je kazala na očitne reference in preference tega kreativnega kolektiva iz Osla. Delno se lahko bržkone strinjam z ugotovitvijo, da so vplivi vsaj navidezno očitni, a njihov samosvoj pečat prav nič ne zaostaja za tistim, čemur lahko rečemo prepoznavna in zaokrožena zvočna identiteta ter poetika, ki govori sama zase...(več)...
...Delovanje na moštvu stranskih projektov jih namreč še dodatno bogati, nenazadnje pa lahko pristavim le sledeče - hvala bogu, da so po desetih letih dela končno stopili iz anonime ter presegli nacionalne okvire in hvalospeve lokalnih medijev. Najbrže bi jih odkril tudi, če bi do nadaljnega ostali pripeti le na katalog že kultne etikete Smalltown Supersound ter se vseskozi predajali le podzemnih kanalom, a roko na srce – preboj pod okrilje založbe Ninja Tune jim je več kot koristil ter napolnil 'blagajno' za nadaljno vlaganje v ljubezen do glasbe. Fantje in dekle si to namreč zaslužijo, več kot očitno pa postaja dejstvo, da večina idejnih postavk in zvočnih preobratov sloni na plečih predvsem dveh posameznikov – multitalentiranih bratov Horntveth. A če je Martin Horntveth že kar težko določljiv v raziskovanju zvočnih radosti, saj se žanrsko le redko omeji le na en predvidljiv 'predal', pa bi precej laže okarakteriziral mlajšega Larsa, ki navkljub 23-im letom starosti postaja že pravi in nezamenljivi steber lokalnega dogajanja – in to, če malce pretiravam, kaže iz dneva v dan. Prav njegov multiinstrumentalni talent in okus za nenadkriljivo skladanje predstavljata osnovo delovanja Jaga Jazzist, kar postane še kako očitno, ko si enkrat v uhlje spustimo njegov solistični prvenec Pooka. Prav omenjeni plošček namreč razkrije, kako močno in natančno je Lars Horntveth izoblikoval zvok svoje matične zasedbe ter njene protagoniste opogumil, da mu zvesto sledijo po začrtani poti. Res bi bilo lepo verjeti, da Jaga Jazzist delujejo v popolni demokraciji, a realnost ostaja precej manj idealizirana. A dejstvo ostaja, da je solistični album Larsa Horntvetha po mojem mnenju – v več kot deset let trajajoči karieri – prišel celo nekoliko prepozno, a njegova mladost le še enkrat dokaže, da se pred nami skriva pravi, mali biser norveške glasbene ponudbe, ki bo sijal še dolga leta in le še vprašanje časa je, kdaj bo dobil pravo priznaje za svoje delo.

In ko so si konec lanskega leta Jaga Jazzist privoščili nekoliko oddiha po neumornem koncertnem urniku ter začeli iskati ideje za novo ploščo, ki naj bi luč dneva ugledala v začetku prihodnejga leta, si je Lars Horntveth privoščil pričakovan 'odklon' od začrtanih smernic ter končno zajadral tudi v solistične vode. In čeprav album Pooka vsaj na površju navidezno prikliče v spomin prav njegovo matično zasedbo, pa so odmiki od zastavljene forme in zvočnosti več kot očitni – sploh po večkratnem použitju. Sploh takrat, ko enkrat dojameš njegovo solistično podobo kot zaokroženo celoto in individuum, ki diha po drugačnih notah in vsebino zastavi še precej bolj ambiciozno. Že prva očitna razlika se skriva v dejstvu, da smo tokrat kilometre stran od značilnega, na trenutke že kar maničnega ritmičnega udara Martina Hortvetha, ki Jaga Jazzist priganja kot najboljši in najmočnejši uprežni konj. Lars Horntveth je namreč ritmiko svojega prvenca prepustil le programirani 'ritem mašini' in se zavestno odločil, da bo to edina točka, ki ga bo povezala z elektronsko manipulacijo, saj je preostale inštrumente – od klavirja, saksofona, kitare, klarineta do violine - odigral kar sam – in še to brez odvečnega učinka procesiranja in daleč stran od domačega računalnika. Ok. K sodelovanju je privabil tudi 9-članski godalni orkestre lokalnih prijateljev in soborcev, a to je bila tudi edina pomoč, ki si jo je v studiu tudi poiskal - pa še ta je igrala po notah in nadzorovanih parametrih, ki jih je določil on sam. Nenazadnje pa ga od Jaga Jazzist loči tudi to, da je album Pooka precej bolj intimna, umirjena, milozvočna, osebna, introvertirana in pretežno v komorno-jazzovski svet zagledana entiteta, ki večji del 'delovanja' zadrži linearen tempo ter nikoli zares neučakano ne preskakuje iz enega žanra v drugega. Zatorej bi si upal trditi, da je precej bolj prizemljena, a nikoli dolgočasna. Prej obratno, saj bi mu najbrže zavidal tudi kakšen sodobni neo-klasični skladatelj, ki trenutno tava v slepi ulici.

Ob poslušanju plošče Pooka pa se kar ne morem načuditi še enemu podatku. Lars Horntveth je namreč povsem samoučen glasbenik, ki ima neverjeten posluh za zvok, orkestracijo, bogato teksturo in omamno melodijo. Ha. To še toliko bolj preseneti, ko se ti pred ušesjem razkrije barvita in nadvse kompleksna navezanost na komponiranje – prepolna malih detajlov in moštva različnih zvočnih slojev, ki jih 'lepi' v celoto -, saj se vsaj za trenutek zazdi kot, da je sam proces osnovan na veliki meri radožive ustvarjalne zabave, razigranosti, spontanosti, prikritega humorja in neverjetne domišljije. Album se namreč razvija in razkriva z neverjetno lahkotnostjo in žilico po avanturizmu, ne umanjka pa niti obvezna emocionalna komponenta in navezanost na cinematično moč same glasbe. A slednje sploh ne preseneti, saj si je naslov plošče Pooka sposodil po karakterju – velikemu, namišljenemu zajcu -, ki se je pojavil v filmu Harvey, v katerem je v 50-ih eno svojih zadnjih glavnih vlog odigral legendarni James Stewart. In prav cinematično-čustveni dotik dela ploščo Pooka še kako posebno, saj se za naravno zvenečo kolekcijo inštrumentalov skriva prav tista količina misterioznosti in nepredvidljivosti, ki jo pri današnji 'površinski' glasbeni ponudbi mnogokrat že kar preveč pogrešam.


Komentarji
komentiraj >>