Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ponedeljek, 18.10.´04, 15:30 (3544 bralcev)
Ponedeljek, 18. 10. 2004
LukaZ



MERZBOW.
Nedelja, 17. 10. 2004; Klub Gromka/Metelkova Mesto, Ljubljana.
(...tekst v nadaljevanju...)
RADIO ŠTUDENT
OFF PROGRAM- RECENZENTSKI BLOK
ponedeljek, 18. oktober 2004

MERZBOW
Nedelja, 17. 10. 2004; Klub Gromka/Metelkova Mesto, Ljubljana


Društvo za razvoj mladinske kulture, krajše DRMK, domači dušebrižniki za hrupne slušne detonacije, hardcore dratarije in untergrunt podn art pogruntavščine so tokrat ljubitelje radikalnih zvočnih izkušenj mazilili s samim praočetom nojzerskega žanra Masamijem Akito, bolj znanim kot Merzbow.

Akita, prvi svečenik dežele vzhajajočega hrupa s pravovernimi sledbeniki v podobi Massone, Gerogerigegege (beri kot piše) in številnih drugih, je v podobi anti–glasbe, kakofoničnega trušča zaobjel zgodovino dadaizma, nadrealizma in elektro-akustične zvočne tradicije in jo ponudil kot odslikavo naše kilave realnosti, prežeto s tehnikalijami in hrupom. Če je hrup socialno dejstvo sodobne družbe, svojevrstna potrditev njene lastne bivanjskosti, ga Merzbow pervertira, manipulira in do skrajnosti potencira. V njegovi glasbi se potencirano zrcali odnos družbene kontrole, moči in hierarhije, odnos, ki ga Akita v okviru koncertnega soočenja s publiko definira kot sadomazohističnega. Očitno prostovoljnih mučenikov v templu Merzbow ne manjka, vsaj po sinočnjem precej dobrem obisku njegovega nastopa v klubu Gromka. In čeprav njegov nastop predstavlja frontalni napad na naša čutila in telo, se hkrati ob tem ustvari učinek skrajno boleče zamaknjenosti in kontemplacije v sicer mučnem ritualu, v katerem vrhovni hrupnik Merzbow s svojega oltarja preko dveh prenosnih računalnikov lansira masivno zvočno gmoto.

Prav preko intenzivnega poslušanja se šele razkrijejo notranje prvine agresivne, vseprežemajoče zvočne bruhice, v kateri se mešajo zvočne odplake vseh vrst, v prvi vrsti beli šum in feedback. Merzbow je naša ušesa najprej vestno prepustil vdoru belega šuma, ki ga je nato mojstrsko nadgrajeval in stopnjeval do kakofoničnih vrtincev feedbacka, ki ga tekom celega nastopa vijači do onemoglosti. V enournem nastopu ga Akita skrbno kontrolira, ga upočasnjuje, tiša in navija, ter občasno spusti z vajeti v ušesa parajoči podivjani podobi. Če mu elementi belega šuma služijo kot svojstvena podlaga, monotona barva zvočne krajine, je feedback prvenstveno v službi dinamike, ki jo mestoma poganja skriti pulz globokih basov. S tem se odkriva Merzbowa tolkalska preteklost. Včasih Akita spusti razsekani ritem v ospredje, ga zazanka v ciklično repeticijo, na kateri gradi nadaljnji hrupni tok. Ritem mestoma spomni na ritmične tolkalske usedline industrijske glasbe, a le toliko, dokler ga ne preglasijo nove plasti zvijačenega feedbacka. Digitalni Merzbow je za razliko od Akitine prvotne analogne faze manj srborit v zvočnem toku. Ta je mnogo bolj enovita celota, brez očitnih abruptnih posegov, zvočna krajina pa sloni predvsem na skrbnem plasiranju zvočnih plasti, ki le mestoma uspejo prebiti kontrolo in se prepustijo nebrzdanemu divjaštvu.

Prav celovitost zvočne slike pa je delno okrnila včerajšnji nastop, kajti celovitost je bila predvsem razmazana in s tem večkrat preveč enoplastna, za kar lahko deloma krivimo tudi ne povsem primerno ozvočenje v Gromki. Ob tem je bilo precej oteženo sledenje členjeni dinamiki znotraj zvočne gmote in izluščiti tiste detajle, ki se v njej pojavljajo. Prostor, ki se razpira v agresivni zvočnosti, je tako vse prevečkrat ostal zaprt, rahlo zadušen, v najboljšem primeru pa je funkcioniral kot boren in enoličen drone, delno prečen z interferenco zvočnih sestavin. Ena od funkcij Akitine glasbe je, da navznoter premeče poslušalčevo drobovje, da skrajno afektira poslušalčevo telo v celoti. Včeraj pa je do tega prenosa prišlo žal le deloma. Če Merzbow deloma odraža margino uporabe tehnikalij kot zvočnih sredstev, se je na včerajšnjem enournem nastopu razkrilo dejstvo, da je odvisnost od tehnike kljub njeni zlorabi očitno prevelika. Akita je v zadnjih letih, predvsem v digitalni fazi ustvaril nekaj mojstrovin, ki so bolj osredotočene na skrbno zlitje različnih zvočnih tekstur, na nastopu v Gromki pa se je prikazal v zvočno manj zahtevni, a bolj surovi luči, ki je bolj podobna preteklemu ustvarjanju.

Kot predvozač je nastopil Minimal Bastard, tokrat v maksimalni varianti na Yamahinem sintetizatorju voka, iz katerega je poleg enoličnega ritma uspel izvleči le nekaj temačno donečih zvokov. DRMK so s tem ponovno dokazali svoj čudaški okus in bizaren posluh za selektivnost, nad katerim lahko bentimo ob zadnjih edicijah noise festivala. Za to, da so nam pripeljali Metrzbowa, pa svaka jim čast ...

Luka Zagoričnik


Komentarji
komentiraj >>