Sobota, 23. 10. 2004
dani
Založbe s prepoznavno, specifično in poudarjeno zvočno identiteto so mi bile vedno pri srcu. Ne toliko zaradi dejstva, da si lahko kmalu vedel, kaj lahko tudi pričakuješ, ampak predvsem zaradi tega, ker še kako podpiram to, da nekdo točno ve kaj dela, v kaj se spušča, vedno podleže izdelanemu ter zaokroženemu 'načrtu' in od lastne ideološke naravnanosti nikoli zares ne odstopi. Tudi čikaško alternativo Kranky Records bi lahko brez dlake na jeziku uvrstil v ta krog - pa čeprav me njene izdaje še vedno uspejo presenetiti. A podobno kot npr. montrealska etiketa Constellation, tudi ljudje pri Kranky natančno vedo kaj hočejo in kdo jim je po glasbeni poetiki še najbliže. Tudi naš nocojšnji gost – kanadski producent in glasbenik Scott Morgan alias Loscil – prav nič ne odstopa od tega 'trenda', saj si je v parih letih uspel poiskati več kot primerno založniško zatočišče ter v katalogu dotične založbe našel primerno, dorečeno mesto...(več)...
...Njegova godba se namreč več kot prileže ob sonični atmosferiki npr. Pan American, zadnjega, bolj ambientalnega obdobja Labradford, potujevanju Keitha Fullertona Whitmana in zamaknjenih Stars Of The Lid, s katerimi si je velikokrat delil tudi koncertni oder. A če so omenjena imena s šefi dotične založbe prijateljevala že dolgo pred tem, ko so naposled le zajadrala do podpisa pogodbe, se je Scott Morgan odpravil na tole popotovanje po precej daljši poti. Pred parimi leti je namreč na založbo poslal svoje demo posnetke, ki so 'štab' etikete tako navdušili, da je bila realizacija prvenca Triple Point le še vprašanje časa. A da ne bo kdo pomislil, da je mladenič iz Vancouvra kljub temu še precejšnji zelenec na drugačni glasbeni sceni – daleč od tega. V obmorskem mestu, ki sicer nima tako močne in razvite glasbene scene kot npr. Toronto in Montreal, a v avantgardnih, elektronskih in post-rockovskih vodah bržkone že prihaja na svoj okus, je namreč že vrsto let igral bobne po raznoraznih indie-rock, post-rock in pop bendih, katerih imena niso vredna pretirane omembe, saj nikoli zares niso prebila lokalnih meja. Poleg tega si je denar služil tudi z delanjem glasbe za računalniške igrice ter na lokalni univerzi študiral komponiranje, kar ga je posledično pripeljalo tudi v svet elektro-akustike. Vsekakor dovolj razlogov, da ga dandanes lahko že označim za enega najbolj zanimivih prvoborcev kanadske elektronsko-karkoli prerojene scene, saj bi ga lahko uvrstil neposredno ob bok takim imenom kot so David Kristian, Akufen, Mitchell Akiyama, Tim Hecker, Polmo Polpo in Deadbeat.
In že ob prvih dveh ploščah – Triple Point in Submers – je bilo več kot očitno predvsem to, da je Scott Morgan – podobno kot Sandro Perri alias Polmo Polpo - še kako obseden z morjem, vodo, tekočino in prostranim, težko oprijemljivim ambientom. Če je bil prvenec zavezan predvsem tematiki termodinamike in fizike, njegovo nadaljevanje pa je navdih iskalo v veleznanih podmornicah, pa s tretjo ploščo od začrtane linije sploh ne odstopa. Tematika novega albuma First Narrows je namreč povsem prepletena z njegovim rodnim okoljem in še posebej mostom Lions Gate Bridge, ki odpira vhod prav vsaki ladji, ki iz pacifiškega oceana vstopa v Vancouver. In že od samih začetkov se mi je zazdelo, da Morganova mešanica ambienta, minimalizma, atmosferične elektronike, 'drona' in elektro-akustike uspeva prav na tisti točki, kjer mnogi že obupajo. Sama glasba je namreč dovolj močna in navdahnjena, da brez dodatne razlage, filozofske razprave ali pač teoretične osnove uspe z lastnimi sredstvi pričarati bogati, vizualni svet, ki jo navdihuje. To je vsekakor njena prednost, saj je v vsakem, še tako abstraktnem tonu in strukturi, dovolj prostora, da zgodbo izpove tudi brez vsake izrečene besede. Ha. Tega vsak glasbenik – še posebej tisti, ki potuje po svetu instrumentalne muzike – vsekakor ni zmožen poustvariti, Scott Morgan pa ima dovolj domišljije in drznosti, da iz navidezne sterilnosti in mehaničnosti povleče kar seda največ.
A kljub temu, da bi med preteklim delom in novo ploščo projekta Loscil, lahko izpostavil marsikatero podobnost, pa se bomo osredotočil predvsem razlike in tisto, kar Scotta Morgana vleče v konsistenten notranji razvoj. Ok. Specifično zvočno identiteto je že izoblikoval, a sama glasba se je naposled le uspela iztrgati iz objema vseh mogočih referenc in vplivov ter temačnost in ponotranjenost nadomestila z besedami kot so lepota, dorečenost, mirnost in dostopnost. Največji napredek pa bržkone doseže prav s tem, ko navezanost na lap-top podkrepi z ljubeznijo do živega inštrumentarija in občutne človeške topline, ki kar pronica skozi vsako poro njegovega 'elektrofonskega' tripa. Na plošči First Narrows si je namreč prvič omislil tudi izdatno pomoč svoji lokalnih prijateljev in soborcev – čelistke Nyle Raney, kitarista Tima Loewena in klaviaturista Jasona Zumpana. A njihova vloga ni tako očitna kot bi se na prvi pogled zazdelo. Morgan je namreč najprej osnovne ideje izloščil s pomočjo digitalnih pripomočkov, kasneje v studio privabil tudi goste, ki so skozi živo improvizacijo pridodali svoj pečat različnim kompozicijam, v zaključku pa je celoto ponovno prearanžiral, prestrukturiral in uredil po svojem okusu. In zato sploh ne preseneča, da je meja, ki loči procesiranje od živega igranja povsem zabrisana, posamezni zvoki inštrumentov pa uho mnogokrat tako zavedejo, da se lahko samo vprašaš koliko distance si je v končnem miksu v resnici tudi privoščil. A to je le predost, saj se digitalni in analogni elementi povsem naravno prelijejo eden v drugega, sama glasba pa je tako natančno strukturirana, da se kar ne morem načuditi dejstvu, koliko svobode si je tokrat tudi privoščil – vsaj napram preteklemu delu. Govorimo pač o glasbi, ki se hrani prav s svojo zagledanostjo v umirjenost, toplino in barvito zvočno pokrajino, njena glavna kvaliteta pa je prav ta, da se ji dejansko ne mudi nikamor. Razkriva in razvija se izrazito počasi, malikuje vsak najmanjši detajl, vsak premik pa je že pravi dogodek.
Komentarji
komentiraj >>