Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sobota, 30.10.2004, ob 19.00: JOANNA NEWSOM - The Milk-Eyed Mender (Drag City, 2004) (3399 bralcev)
Sobota, 30. 10. 2004
dani



Če prominentna folk poeta in kantavtorja Devendra Banhart in Will Oldham, izpostavita eno ime, ki ju je zadnje čase najbolj prevzelo, če ne celo neizmerno navdahnilo, ga je potrebno brez pomisleka preveriti. Ni kaj, a če ti gospod Oldham izkaže to čast, da te povabi na svojo koncertno turnejo in ti celo priskrbi pogodbo s priznano etiketo Drag City, moraš biti bržkone nekaj posebnega in nevsakdanjega. In gospodična Joanna Newsom, ki jo gostimo nocoj, je prav to – še kako neobičajna, odtrgana, ponotranjena in nadčasna pesnica ter glasbenica, ki jo vleče daleč nazaj v preteklost...(več)...
...Tudi ona namreč pripada sodobni neo-folk-karkoli struji, ki trenutno v Ameriki redno buri duhove ter dokazuje, da se lahko tudi mladi ustvarjalci, ki prihajajo iz megapolisov kot je San Francisco, vrnejo k prvinskemu, primarnemu in osnovnemu 'formatu' podajanja misli in čustev ter razmišljajo o stvareh, ki naj bi na tem svetu veljale največ. Ni kaj, a če so moški pisci pesmi trenutno najbolj na udaru medijev in hvalospeve 'nabirajo' kot po tekočem traku, pa so prav manj znane ženske kantavtorice tiste, ki arhaično in odtujeno formo predvojnega bluesa, folka, countryja in še česa, popeljejo najdlje ter jo osvobodijo okovov preteklosti. Prenova in nadgradnja osnovnih vzorcev je pač obvezujoča, okus sodobnosti in duh modernega časa – pač čeprav na prvi posluh komajda zaznaven – pa tudi ni nekaj, kar bi lahko povsem spontano spregledal. Glasbenice kot so npr. Scout Niblett, Diane Cluck, CocoRosie, Greenpot Bluepot, Josephine Foster in še mnoge druge, se namreč tega še kako dobro zavedajo, odmik od predvidljivosti pa iščejo predvsem v samoučnem pristopu, nenavadnih vokalnih sposobnostih, nadvse osebni in ponotranjeni liriki ter izrabi glasbenih sredstev, ki v sami zapuščini in tradiciji omenjenih godb niso ravno samoumevne. Ok. Joanna Newsom je resda šolana glasbenica, a če pridodam podatek, da za svoj primarni inštrument izbere harfo, mi res ne morete oporekati v tezi, da omenjeno glasbilo res težko povežemo s polpreteklo zgodovino folka in bluesa - prej z akademskim podtonom in klasično muziko. A nič ne de, saj gospodična Joanna Newsom dosega neverjetne rezultate, ki bodo zagotovo očarali tudi vas. V to sploh ne dvomim.

In verjemite mi na besedo, da umetniki kot je Joanna Newsom nikoli ne bi mogli zatavati v svetu popularnosti in komercialnega uspeha. Daleč od tega, saj ima 'drugačnost' zapisano že v svojih genih. Prav vsak član njene družine – pa naj bodo to starši ali bratje, oz. sestre – se tako ali drugače ukvarja z glasbo, v Nevada Cityju, kjer je odraščala, jo je obkrožala skupnost nadvse originalnih skladateljev in muskontarjev, saj je bil njen sosed npr. celo sam Terry Riley, v mladosti se je do onemoglosti naužila godbe takih imen kot so Donovan, Patti Smith, Karen Dalton in Billie Holiday, nenazadnje pa je v San Franciscu – kjer trenutno tudi prebiva - študirala komponiranje, ethomuzikologijo in kreativno pisanje. Vsekakor bogat življenjepis za gospodično, ki šteje komajda 22 let, v svojo biografijo pa lahko poleg avtorske, solistične godbe, ki jo je do danes zabeležila na eni dolgometražni plošči ter parih EP-jih, doda še delovanje na hrupno-rockovski-karkoli predznačenih projektih The Pleased in The Nervous Cop, ki ga vodi skupaj dvema bobnarjema – Gregom Saunierjem iz pop-avant-rock zasedbe Deerhoof in Zachom Hillom iz ponorelih hrupnežev Hella. A to je že druga zgodba, saj nas nocoj zanima predvsem tista izpoved, ki jo premore njena neverjetna avtorska podoba. Zanimivo je predvsem dejstvo, da nikoli sploh ni imela namena izdaja nosilcev zvoka, saj je glasbo večinoma snemala le na CD-R-e in jih darovala prijateljem, saj je hotela videla kakšen bo njihov odziv. Da o koncertnih nastopih, ki so bili še do nedavnega prava redkost, sploh ne govorim, saj sama prizna, da je zelo težko nastopati z 'velikansko' harfo, saj ne premore niti prevoznega sredstva, kar je pri dolgotrajnih turnejah vsekakor velik problem. Da o šokirani množici na klubskih nastopih, ki vsekakor ni navajena na tovrsten inštrument, sploh ne izgubljam besed. A Joanna Newsom se s tem sploh ne obremenjuje, saj svojo 'veličino' dokaže že s tem, da je sploh ne moti, če si ljudje med seboj elektronsko 'podajajo' njeno muziko - gre celo tako daleč, da vsem, ki na koncertih ne premorejo denarja za nakup, plošče preprosto kar daruje. Ha. Res je 'prava', saj jo zanima le to, da ljudje na koncu koncev njeno muziko tudi slišijo in ji prisluhnejo. In tako je tudi prav, saj so omejitve avtoskega prava že presegle mejo zdravega razuma in okusa.

In ko boste enkrat prisluhnili njenemu prvencu The Milk-Eyed Mender, vas znata njena vokalno-lirična neposrednost ter mojstrstvo igranja harfe, še kako presenetiti. Jaz sem bi preprosto šokiran, saj sem na začetku celo mislil, da sploh ne igra harfe, ampak 'boža' akustično kitaro. Včasih občutek res vara, a nič ne de, saj se v njenih 'občutljivih' rokah harfa zazdi tako naravna kot, da bi bila že leta eden od pravovernih folk in blues inštrumentov. Joanna Newsom je namreč dotični inštrument iztrgala iz objema akademsko-klasičnega konteksta ter mu udahnila povsem nov, svež in razgaljen podton. Oz. če grem še nekoliko dlje – vlogo harfe je povsem redefinirala ter se od konvencionalnih norm premaknila v precej bolj trendom neprilagojeno izrazno formo. Pa čeprav bi ob vseh angelskih melodijah, ki jih proizvaja, lahko pristavil, da se že nagiba v populistično smer. A to mislim v kar se da pozitivnem smislu, saj s preprosto melodijo in čustvenim prelivom inštrument še dodatno približa poslušalcu ter mu preko svojske tehnike igranja razkrije redko slišano in še redkeje videno. Ha. Kar ne morem verjeti, da je na univerzi pravzaprav študirala tehnike igranja, ki največ dolgujejo prav glasbeni zapuščini Afrike – še posebej Senegala in Malija. A danes se temu vplivu pridno izmika, saj poskuša raziskati predvsem tradicijo folka, bluesa in apalaško glasbeno zapuščino, ki so njeni krhki in občutljivi naravi še najbližje. A uporaba harfe le ni edina stvar, ki še kako preseneti. Najbolj presunjen sem bil namreč ob njenih samoučnih vokalnih prispevkih, ob katerih se zazdi kot, da bi poslušal hiperaktivnega otroka, ne pa odrasle punce. Ha, res je ženska verzija Devendre Banharta, saj dosegata povsem enake učinke in rezultate, lirično pa sta si še kako blizu. S to razliko, da gospodična Newsom poleg življenskih tem in budnega opazovanja okolice, redno zatava tudi v fantazijski, pravljični in mistični svet čudaških karakterjev, ki se izmikajo razumu in realnosti. A v kompletu s samo zvočno izpovedjo, to sploh ne preseneča, saj se oba pola zares magično prelijeta eden v drugaga, sama pa celo prizna, da bi bila – še posebej na koncertih – brez petja povsem izgubljena, saj si lahko le na tak način zapomne naravni razvoj posamezne kompozicije. In če ji boste zares prisluhnili, boste lahko zaznali, da je zares zaljubljena v večpomenskost besed, ki v njenih mislih zaživijo v polnem sijaju.