Nedelja, 7. 11. 2004
dani
Tokrat poslušamo eno najbolj kultnih in razvpitih kolekcij terenskih, recimo jim miljejskih posnetkov, kar jih v dosedanji zgodovini beleži zelo plodovita in razvejana srenja artistov, ki so tradiciji field recordinga ‘zadali’ naziv umetnost. Tu ciljam predvsem na bogato zapuščino konkretne godbe z vsemi njenimi priteklinami. Nenazadnje pa lahko pristavim par klicajev k besedam legendarnih mojstrov konkretnega – torej, gospodov po imenu Pierre Schaeffer in Pierre Henry. K prvemu zaradi tega, ker je stremel k ‘zajetju’ čim širšega zvočnega sveta okolja, ki nas obkroža, drugega pa omenjam predvsem zaradi njegove teorije kvazi-objektov, ki sta jo v današnjem glasbenem svetu še najbolje in originalno izrabila predvsem Matmos. A pozor – tokrat sama glasbena plat niti ne bo tako v ospredju. Ha. Ne boste verjeli, ampak dotične sonične ‘obsesije’ se bomo dotaknili iz povsem drugega konteksta, ki bo vlekel vzporednice s konkretnim, a večino našega zanimanja usmeril v očitni zgodovinski in politični kontekst...(več)...
...Prav tu je kolekcija – imenovana The Conet Project: Recordings Of Shortwave Numbers Stations – namreč najmočnejša in še kako strah zbujajoča. Zgodba je dolga tako, da si jo bomo jemali po delčkih, poudariti pa moram tudi to, da govorimo o kar četvornem box-setu, ki - verjeli ali ne - prinaša 280 minut grobega, terenskega material, ki se osredotoča predvsem na en izrabljeni vir – kratkovalovno radijsko postajo.
Vsi, ki vas je kdajkoli zanimalo radioamaterstvo, najbrže dobro veste o čem govorim, saj imajo radioamaterji – tako pri nas kot po svetu – že kar dolgo in plodovito zgodovino. A tisto, kar nas najbolj zanima, je predvsem to, kar najbrže marsikdo niti ne ve. Kratkovalovne radijske postaje so namreč že dolga leta priljubljeno sredstvo najrazličnejših svetovnih obveščevalno-varnostnih agencij, ki so tako najlaže posredovale informacije, oz. sporočila svojim agentom ali vohunom po svetu. Ok. Res je, da je to zelo težko dokazati, a veliko strokovnjakov s tega področja močno podpira to tezo. Najbolj zanimivo pa je to, da je leta 1998 uslužbenec, ki pri angleški vladi skrbi za stike z javnostjo, celo potrdil domnevo. A hkrati dodal, da niso za javno konzumacijo. Povsem drugače so se seveda obrnili Američani, ki so povezavo med vohunstvom in uporabo kratkovalovnih radijskih postaj povsem ovrgli in poudarili, da je povsem nepomembna zadeva. Kar sem tudi pričakoval, a ob vsem tem si ne moram kaj, da me ne bi spreletel srh. Sporočila, ki jih npr. vlada pošilja svojim agentom na terenu, bi bila lahko karkoli – tudi naročilo za umor ali atentat na kakšnega politika, če grem res do konca. Ali še kaj hujšega. In to se dogaja že vrsto desetletij, vrhunec pa je seveda doseglo med hladno vojno. Pošiljanje sporočil preko sistema kratkovalovnih radijskih postaj ima namreč več prednosti – je enosmerna komunikacija, popolna anonimna metoda, vohun jo lahko sliši kjerkoli na svetu, sprejemniki niso vpadljivi, oprema je sorazmeno poceni in razširjena, nenazadnje pa je skorajda nemogoče najti, oz. izslediti prejemnika sporočila, ko je enkrat ‘ujet’ na sovražnem teritoriju. To mu omogoča t.i. one-time pad, oz. po slovensko ‘enkratni ščit’, ki naj bi bil eden najbolj varnih šifrirnih in dešifrirnih ‘postopkov’, saj le-ta omogoča, da prejemnik sporočila kaj hitro razreši dejansko vsebino. In mislim, da že veste kaj bom dodal na spisek uporabnikov – tu se najdejo CIA, MI6, Mossad, KGB in še vrsta drugih agencij, ki se raztezajo tudi po več let nazaj v zgodovino. The Conet Project v svoji obsežni ediciji namreč prinaša posnetke, ki se razširjajo skozi zadnjih 40 let. Nekaj materiala so prispevali navdušeni radioamaterji, večino posnetkov pa je zagrešil pravi posebnež – gospod Akin Fernandez. Tisti angleški obsedenec, ki že zadnjih 15 let poskuša neumorno razvozljati še ne povsem rešeno uganko, ki uspešno deluje še dandanes.
Kako pomemben zgodovinski dokument je The Conet Project, ki ga tokrat poslušamo v Razširjenih Obzorjih, saj je zagotovo največja mojstrovina t.i. ‘najdene umetnosti’, govori že dejstvo, da sta ga med vrsticami prepovedali tako ameriška kot angleška vlada, zaradi česar je njegova razvpitost v zadnjih letih strmo narasla. Gospod Akin Fernandez – Otoški zanesenjak, založnik, mislec, borec in strastni radioamater – je bil namreč zadnjih 15 let povsem obseden z misterijem povezave med kratkovalovnimi radijskimi postajami in vohunstvom, saj je pravzaprav ves svoj čas posvetil predvsem razkrivanju dejstev, ki jih obveščevalno-varnostne agencije skrbno prikrivajo. A ne vse. Že smo omenili delno priznanje angleške vlade, dodam pa lahko tudi besede bivšega KGB agenta Olega Gordievskega, ki sedaj dela – kako paradoksalno – za britansko obveščevalno srenjo. Dotični mož je namreč celo priznal, da so posnetki na kolekciji The Conet Project – vsaj tisti, ki se naslanjajo na ruski jezik in jih boste slišali v samem zaključku tehle Obzorij -, povsem avtentični. Kaj torej še hočemo – uganka je razrešena. The Conet Project je torej t.imenovana greatest hits kolekcija vohunskih igric, ki razkriva kdo-je-kdo v tem velikem in razvejanem sistemu ‘podzemnega’ delovanja. In gospod Akin Fernandez ima kar dobro razlago. ‘Velika’ MI6 med naštevanjem števil, oz. besed in fraz uporablja melodijo stare angleške folk pesmi. Vzhodno nemška Stasi se npr. zanaša na popačen ritem polke in tako naprej. In še in še bi lahko našteval, a bom kakšno skrivnost prihranil raje za vaše možgane in raziskovalno žilico.
Ostaja pa dejstvo, da je moral Akin Fernandez, ki je izdal tole obsežno kolekcijo, prehoditi trnovo pot. Že v začetku 90-ih je namreč v Londonu ustanovil založbo Irdial Discs, ki se ponaša z naslednjim manifestom. To je založniška hiša, ki jo poganja brezkompromisna in neusmiljena vizija tega, kaj lahko javnost pričakuje od glasbe, zvočnih posnetkov in različnih ‘nosilcev’ zvoka in tiska. Cel katalog te založbe, ki jo vodi le Fernandez, je namreč prežet z ideologijo, oz. filozofijo prosto dostopne glasbe, saj lahko iz spletne strani dotične založbe, ‘stočite’ vse posnetke zastonj. Edini pogoj je, da jih ne smete – brez prošnje - uporabiti za pridobivanje mastnih denarcev kot je to npr. storila priznana ameriška zasedba Wilco. Prav oni so poskrbeli, da je razvpitost projekta The Conet Project še dodatno narasla. Skupina Wilco je namreč pred parimi leti šla celo daleč, da je po enem od ‘vohunskih sporočil’ naslovila svojo ploščo Yankee Hotel Foxtrot, v komadu Poor Places pa dotični posnetek celo uporabila – in to v originalni verziji. Cela zadeva se je zato končala na sodišču, kjer je presenetljivo zmagal kar gospod Fernandez, ki je vložil tožbo in od benda dobil kar zajeten kupček zelencev. Že res, da zastopa svobodo dostopa in odpravljanje omejitev avtorskega prava, a edini njegov pogoj je ta, da ga moraš le lepo prositi za to, če hočeš posnetke uporabili za komercialne namene. Obstaja namreč velika razlika med osebno in komercialno uporabo njegovega dela. In tukaj mu dam povsem prav, saj je v celoto vložil zares veliko dela, časa, truda in vso svojo energijo. Lep primer je npr. režiser Cameron Crowe, ki je v svojem filmu Vanilla Sky uporabil več posnetkov kolekcije The Conet Project, a jih je dobil brezplačno, ker je Fernandeza poiskal in ga prosil za uslugo. In denar, ki ga je Fernandez dobil od skupine Wilco, je seveda ponovno vložil v nove projekte. Najpomembneje je to, da je ponovno zagnal svojo založbo Irdial Discs, ki je sicer nastala primarno iz podzemne verige glasbenih trgovin. Založbo je moral sredi 90-ih namreč za nedoločen čas zapreti in si poiskati navadno službo, saj je bilo prihodka za ta entuziazem pač premalo, The Conet Project pa se je kljub temu prodal v kar 2000-ih izvodih – pa čeprav govorimo o ceni 65 dolarjev, kar vsekakor ni malo. In ko si je Fernandez opomogel, je pred parimi leti, spet ponatisnil The Conet Project, ki pa si je v tem času že pridobil kultni status. Za njega je poskrbela tudi priznana in prečastita podzemna založba Aquarius Records iz San Francisca, ki je znana po tem, da prodaja le tisto, kar je prodajalcem v trgovini zares všeč. In dotična ‘štacuna’ je zares poskrbela za pravi medijski poseg. Tako za prodajalce kot za kupce je bil The Conet Project nekaj tako magičnega in mističnega, da je šel kot za med. Če vemo, da je glasbena trgovina Aquarius res majhen, a cenjen ‘plac’, ki skrbo goji ljubezen do avantgarde, je dejstvo, da so prodali – po tako visoki ceni – več kot 800 izvodov, še kako presenetljivo. A zasluženo. Šli pa so celo tako daleč v svoji obsesiji, da so na blagajno pristavili merilnik, ki je beležil prodajo tega izdelka. Za nameček pa so vsakega kupca naprosili, da se je skupaj s ploščo tudi slikal. Vsekakor genialna ideja, ki je gospoda Fernandeza še dodatno spodbudila. Kar je prav, saj se je v svoji navezanosti na ideje Luigija Russola in njegov manifest The Art Of Noises, ki je seveda trdil, da je potrebno urbano življenje in industrijsko ‘mašinerijo’ vključiti v naš glasbeni jezik, nagiba predvsem v izdajanje glasbe, ki jo tudi sam imenuje ‘fine art noises’. Pomembno pa je tudi to, da k realizaciji pristopa brezkompromisno, nenazadnje pa nima nobenega namena zapustiti svoje ‘naredi sam’ estetike in trdega undergrounda. Takega, ki ga prinaša prav The Conet Project.
In kot sem že prej omenil, pa politično-zgodovinski kontekst, ki pritiče kolekciji The Conet Project, ni edina točka našega zanimanja. Ker smo se že prej navezali tako na ‘futuristično’ kot ‘konkretno’ šolo, je prav, da poudarim, da je dotični projekt predvsem umetniško delo, ki je bilo sproducirano z namenom, da napade naše poglede na zgodovino in dokumantacijo. Akin Fernandez je namreč izbral take posnetke, ki jih je nenazadnje tudi zelo zanimivo poslušati in spremljeti njihovo ‘glasbeno’ kvaliteto. Sama doživetje, oz. poslušanje je namreč bolj pomembno od same kvalitete signalov. S tem pa je Fernandez povezal poslušalca z vsemi tistimi osamelimi dušami, ki se že leta ukvarjajo z radioamaterstvom in snemajo ta sporočila. Poslušalec se lahko s tem dejanjsko vključi v sam process ustvarjanja, samo doživetje pa je zares polno zanimivih in izpostavljenih vprašanj. Poudariti pa moram tudi to, da se mnogokrat spregleda sam vpliv kratkovalovnih radijskih postaja na razvoj elektronske, elektro-akustične, eksperimentalne in tudi noise godbe. In zaradi vseh navedb, je The Conet Project še kako pomemben spomenik, oz. dokument časa, ki še zdaleč ni tuj niti svetu v katerim živimo še danes.
Komentarji
komentiraj >>