Spodobi se, da v dneh, ko legendarni slovenski harmonikar Lojze Slak praznuje 40-letnico svojega ansambla, spregovorimo tudi o harmoniki, najmlajšem ljudskem inštrumentu pri nas, ki je v slovenski ljudski glasbi povzročila več škode kot koristi.

Harmoniko je leta 1820 izumil nemški graditelj inštrumentov Buschmann in kljub temu, da je na Slovensko prišla šele v drugi polovici 19. stoletja, je v pičlih sto letih izpodrinila večino dotedanjih godčevskih glasbil. Imenovali so jo tudi »orkester v malem«, saj je godec nanjo lahko igral vodilno melodijo, harmonsko spremljavo in basovsko linijo hkrati, s čimer je nadomestil vsaj tri običajne godce. Poleg tega je bila harmonika tudi glasnejša od ostalih inštrumentov in zato primernejša za igranje na bučnih veselicah, svatbah in plesih. Zaradi teh prednosti se je harmonika razširila po vsej Sloveniji (razen v Reziji) svoj nesluten razmah pa je doživela po drugi svetovni vojni v narodnozabavni glasbi. Danes bomo govorili o diatonični harmoniki ali frajtonarci, pri kateri se ob pritisku na isti gumb oglasi različen ton če se meh raztegne ali stisne. Z njo se je proslavil Lojze Slak, medtem ko je Slavko Avsenik igral kromatično ali klavirsko harmoniko, ki je po nastanku nekaj desetletji mlajša. Na harmoniko so godci v glavnem igrali plesne viže, za spremljavo petja pa so jo začeli uporabljati šele v novejšem času.

V današnji oddaji bomo predstavili notranjskega harmonikarja, že pokojnega Antona Šumrado-Jagra, ki je tako kot mnogi ljudski godci nadaljeval tradicijo svojega očeta in stricev. Jagri, doma iz Kozaršč v Loški dolini so bili družina godcev, ki jih je poznala vsa Notranjska. Antonov oče Tone, rojen leta 1899, je začel igrati z 12 leti, godel skoraj pol stoletja in hodil igrat celo na Hrvaško. Njegov sin se je spominjal, da je oče odhajal od doma na ohceti »u črnem rekəlcə, ne glavə čarn klejbuk potisnen ne uohú, pa s pankəlcə ne harmuónkə«. Na ohceti je začel igrati že v petek, ko so peljali nevestino balo na ženinov dom. V soboto je bila šranga in ohcet, ki je pogosto trajala do ponedeljka zjutraj. Stari Tone se je rad pohvalil, da je na dolgih svatbah zdržal tudi po dva dni skupaj, če se le ni napil. Z bratom sta bila prva godca družini in oče jima je ta poklic celo branil, češ da bosta postala 'lumpa'. Seveda se je kot vsi ljudski godci glasbe učil po posluhu, a ker je nadarjen, si je vsako vižo zapomnil zelo hitro: »Sam de jo ənkrat slišəm, pa je muja!«, je nekoč dejal. Kadar je godel na svatbah je bil po več dni z doma. Pohvalil se je, da mu včasih gredo »harmonke, kukr de b' pomajtow« in »kukr de b' s peresam mazow. Samu malu fajhtən murəm bət, če sem treizen pa premišlam hədino.«

Slovenski ljudski godci niso bili poklicni glasbeniki in so igrali zaradi veselja in dodatnega zaslužka. Ponavadi so bili godci iz vrst revnih kmetov, med njimi je bilo tudi nekaj bajtarjev in rokodelcev. Vsem je igranje vzelo toliko časa in veselja, da jim do pravega dela sploh ni bilo. »Če češ harmoniko igrat, ne šmeiš trpət od diela,« je dejal Tone, zato pri Jagroih doma ni bilo obilja, saj godčevstvo ni nikoli prineslo pravega zaslužka.

Po očetu je Anton Šumrada Jager podedoval staro lubasovo frajtonarco, izdelano v Celovcu. Tudi sam je do prezgodnje smrti (menda zaradi pijače) živel pravo godčevsko življenje in igral kot »məskantar ne uəhcetah«. V glavnem so bile to ohcetne in plesne viže ob katerih je rad prepeval duhovite parafraze, ki se jih je izmislil še njegov stric. Nekaj teh je leta '90 zaigral tudi na koncertu na Drugi godbi, kamor ga je skupaj še z nekaterimi notranjskimi pevci povabila Ljoba Jenče. Poleg valčka Pondejlək, ki ga je godec nekoč igral, ko se je vračal v domačo vas iz večdnevne ohceti, bomo v nadaljevanju prisluhnili še venčku sedmorke Hruške, tiəpke, jabuka in polke, ob katerem so nekdaj na notranjskem plesali ples pouštertanc. Več je o tem plesu povedala Marija Anzelj, po domače Petračeva, ki jo bomo poslušali v posnetku. Na koncu bomo še enkrat prisluhnili Jagru, ki bo zaigral Dolesovo vižo (poimenovano po nekdanjemu godcu) Na Blokah Taljančkov že davno ni več. Ta govori o časih, ko je v tistih krajih potekala meja med Kraljevino SHS in Italijo.

Pondejlək (valček), igra Anton Šumrada-Jager

Marija Anzeljc, pd. Micka Petračeva govori o pouštertancu

Hruške, tiəpke, jabuka (sedmorka in polka), igra Anton Šumrada-Jager

Na Blokah Taljančkov že davno ni več (valček), igra Anton Šumrada-Jager

(Vsi posnetki so nastali 1. 6. 1990 na Drugi godbi.)

Peter Kus