Navdušenje Slovencev nad vinom se je odražalo tudi v pesemskem izročilu, ki je pri nas bogato z najrazličnejšimi napitnicami, zdravicami in pesmimi v hvalo vina in vinske trte. Naše pesmi druge pijače kot je vino sploh ne poznajo.

V sodobnih desakraliziranih družbah so (razen božiča) najbolj tržno uspešni tisti prazniki, ki vsebujejo veliko poganskih prvin in dajejo ljudem razlog, da se prepustijo radostim življenja - hrani, pijači in »druženju«. Poleg pusta in noči čarovnic pri nas prednjači Martinovo, 11. november, ki je povezan predvsem z vinom, slovensko nacionalno pijačo. Na ta dan praznujemo god sv. Martina, ki ga je cerkev postavila ravno v čas nekdanjih poganskih jesenskih praznovanj, ko so se predniki našega podnebnega pasu zahvaljevali božanstvom za dobro letino in si pripravljali zaloge živeža za prihajajoči zimski čas. Ljudstvo je svoje naziranje o poganskih malikih preneslo na krščanskega svetnika in jesenske pojedine so tako dobile nov smisel.

Ker se je ob Martinovem mošt že spremenil v vino, je v vinorodnih krajih martinovanje dobilo poseben pomen. Pojedine so bile tu bistveno združene s pokušino novega vina in so postale še boljši razlog za veselje in praznovanje. Martina so v Slovenskih goricah in drugod proslavljali v zidanicah, ter vse do Bele krajine krstili novo vino. Gospodar je nagovoril zbrane goste, nakar so odprli sode in stoje izpili mlado vino; prej je bil mošt, od tega trenutka je vino.

Takšno navdušenje nad vinom se je odražalo tudi v pesemskem izročilu, ki je na Slovenskem bogato z najrazličnejšimi napitnicami, zdravicami in pesmimi v hvalo vina in vinske trte. Naše pesmi druge pijače kot je vino sploh ne poznajo.

Pesmi o vinu so v vinorodnih krajih prepevali tudi med krstom vina in gostijo na Martinovo. V današnji oddaji bomo zato predstavili eno izmed bolj zabavnih pesmi, ki predstavljajo rodovnik vina. Podobne poznajo tudi drugi narodi po Evropi, naša je npr. zelo podobna neki francoski. Cikel nastanka vina se prične v plodni zemlji, nadaljuje v trti, v njenem listju in cvetu ter grozdju. To se z brentami preseli v stiskalnice, v škafe in nato v sode. Ko dozori ga pretočijo v steklenice in kozarce, od tam pa steče grlu. Pesem, ki jo verjetno poznate tudi v priredbi kantavtorja Iztoka Mlakarja, je leta 1969 zapela skupina domačinov v Veliki Varnici v Halozah.

Rodovnik vina (LP, Pesem slovenske dežele, Obzorja Maribor, 1975)

Peter Kus