Tresla se je gora, splašila pa se ni niti miš. S tem starim ljudskim rekom lahko povzamemo ves ta politični pomp, ki sta ga ob tokratnem pozicioniranju po 3. oktobru uprizarjali največja zmagovalka in največja poraženka tokratnih volitev v državni zbor – Slovenska demokratska stranka in Liberalna demokracija. Obe stranki pravzaprav druži to, da sta njuna volilna izzida res zgodovinska.
Tresla se je gora, splašila pa se ni niti miš. S tem starim ljudskim rekom lahko povzamemo ves ta politični pomp, ki sta ga ob tokratnem pozicioniranju po 3. oktobru uprizarjali največja zmagovalka in največja poraženka tokratnih volitev v državni zbor – Slovenska demokratska stranka in Liberalna demokracija. Obe stranki pravzaprav druži to, da sta njuna volilna izzida res zgodovinska. Kajti medtem ko SDS namreč še nikoli v vsej svoji zgodovini ni zabeležila tako velikega volilnega uspeha, v isti sapi kot povsem pribito drži tudi, da je tokratni volilni izid za LDS pravzaprav zgodovinski poraz. Vsa ta silna odprtost do pogajanj o vstopu v vlado, ki bo brez LDS pač desnosredinska, pa se je - kot je to že v navadi - izkazala zgolj za navidezno.
Toda kljub temu, da se zdaj že neizpodbitno ve, da se je predsednik zmagovalcev Janez Janša zavihtel na mandatarski položaj in da bo LDS po dvanajstih letih naposled le pristala v opoziciji, nekoliko le preseneča dejstvo, da pa se tokrat le ni materializiral načrt tistih, ki iz ozadja medijske pozornosti krojijo dogajanja v domači notranji politiki. Ta načrt je namreč predvideval rešitev tako za položaj, v katerem smo se znašli po volitvah, kot za morebitno nekajodstotno zmago LDS pred SDS, kateri pa domače državljansko do sodelovanja na volitvah upravičeno telo tokrat pač ni naklonilo dovolj zaupanja.
Načrt je bil pravzaprav preprost, o njem pa se je po državnozborskih in drugih hodnikih govorilo že pred prejšnjimi volitvami leta 2000. V nekoliko diplomatski maniri je bilo pravzaprav malo resnih političnih analitikov in ne strankarskih gorečnežev, ki bi se po uradnih rezultatih zadnjih državnozborskih volitev drznili javno obznaniti, da jih tokratna volja ljudstva ni presenetila. Temu se sicer reče politična korektnost. Meteorski politični vzpon Janeza Janše in njegove politične falange med prvokategorne akterje domače strankarske politike je namreč potekal kot skrbno načrtovan proces, ki ga njegovi upravljalci pravzaprav sploh niso skrivali.
Politična rešitev, pa recimo jim starih sivih mož, ki svoj klobuk držijo nad katerimkoli že domačim notranjepolitičnim pretresom, po kateri pridobitve iz tranzicije, lastninskega preoblikovanja nekdanje družbene lastnine in ostali materialno-politični privilegiji, do katerih se je prikopala ta politično-ekonomska kontinuiteta, le ne bi bile ogrožene, se je glasila - velika koalicija med SDS in LDS. S tem bi se sicer nekoliko nevtraliziral prav meteorski politični vzpon Janeza Janše, ki pa bi ob primerni nagradi, znana je njegova šibkost za obrambne zadeve, vseeno lahko izzvenel tudi kot primerno poplačilo političnega uspeha. Pa še sama država Slovenija bi se v teh časih, ko so povsod po starem kontinentu na pohodu konzervativci, otresla te pravzaprav neatraktivne oznake, ki pritiče državam, v katerih je na oblasti politična desnica.
Toda ne eno in ne drugo se ni uresničilo. LDS je namreč pristala v opoziciji, po že poprejšnji zavrnitvi Združene liste pa bo brez nje vlada Janeza Janše zgolj desnosredinska. Razlogov za takšen razplet tokratnega političnega pozicioniranja po državnozborskih volitvah pa je več.
Prvi je nedvomno notranjestrankarski obračun, ki smo mu v teh dneh priča v poraženki volitev Liberalni demokraciji. Jasno je, to pravzaprav sam zase priča nauk iz dveletne epizodne predsedniške vloge Antona Ropa, da bo do temeljitega notranjega prečiščenja stranke lažje prišlo v opoziciji. To, da bo opozicijska LDS predstavljala programsko in kadrovsko alternativo relativno precej desnemu konservativnemu programu Janeza Janše, je namreč zgolj besedna navlaka. Tudi politični program LDS, te stranke kapitala, je namreč desen in konzervativen. Kar šteje, je, da bo svet stranke prihodnji torek zakoličil okvire za sklic volilnega kongresa, ki bo predvidoma potekal enkrat med 15. decembrom in 15. januarjem in na katerem se bo neslavno zaključila prav ta epizodna predsedniška vloga Antona Ropa.
Drugi razlog, da pa ni prišlo do načrtovane materializacije velike koalicije med SDS in LDS, pa nedvomno tiči prav v samih načrtovalcih in upravljalcih domačega notranjepolitičnega dogajanja iz ozadja. Ker LDS tokrat pač ni zmagala, pač pa se je uvrstila šele na drugo mesto, bi se bila, ob morebitni koalicijski spojitvi s SDS, tokratni zmagovalki prisiljena podrejati. Temu pa bi le težko rekli nadaljevanje te politične zgodbe o uspehu, saj bi se s tem v domači javnosti le še utrdil njen poraženski imidž.
Tako da je možno pravzaprav dvoje. Ali je Janša možem iz ozadja domače politike ponudil dovolj čvrsta zagotovila, da bodo njihove pridobitve relativno dovolj varne tudi v naslednjem štiriletnem obdobju te samooklicane desnosredinske vlade ali pa nas po temeljitem notranjem prečiščenju Liberalne demokracije v kratkem čaka še kakšno notranjepolitično presenečenje. Nenazadnje tudi Janša ne more vladati brez najšibkejšega člena vseh poosamosvojitvenih vlad – Slovenske ljudske stranke, ki v vladi pravzaprav ni dokončala še niti enega samega mandata.
Nova vlada Janeza Janše, za katero bodo roke dvigovali v Slovenski demokratski stranki, Novi Sloveniji, Desus in Slovenski ljudski stranki, podpirata pa jo tudi oba manjšinska poslanca, bo tako desnosredinska. Šele po njenih prvih potezah in tem, ali bodo te tudi dejansko usmerjene proti pridobitvam kontinuitete, ki ima v rokah škarje in platno domače politike, pa bo jasno, če bo Janez Janša na vročem mandatarskem stolu res presedel tudi celotna naslednja štiri leta.
Komentarji
komentiraj >>