Ponedeljek, 22. 11. 2004
Tea
Gruča otožnih starčkov, zazrtih v lasten čas, Old Man Gloom, letošnji božič napoveduje že od junija. Takrat so na dvojni mali plošči Christmas Eve I and II + 6 izdali studijske in v živo posnete fragmente. Nekaj ambientalnih in nekaj hardkorovsko hrupnih delcev, ki so jih na prejšnjih albumih Old Man Gloom družili v polurne kompozicije, na mali plošči raztreseno čaka na nadaljno obdelavo, saj na poslušalca, ki pozna siceršnjo izrazno moč članov Old Man Gloom, pač ne naredijo velikega vtisa. No, album Christmas, ki je izšel prejšnji mesec pri kalifornijski založbi Tortuga, je vtis znatno popravil... (v celoti...)
Tolpa bumov – ponedeljek, 22. november 2004 ob 19.00.
OLD MAN GLOOM: Christmas (Tortuga, 2004)
*Gruča otožnih starčkov, zazrtih v lasten čas, Old Man Gloom, letošnji božič napoveduje že od junija. Takrat so na dvojni mali plošči Christmas Eve I and II + 6 izdali studijske in v živo posnete fragmente. Nekaj ambientalnih in nekaj hardkorovsko hrupnih delcev, ki so jih na prejšnjih albumih Old Man Gloom družili v polurne kompozicije, na mali plošči raztreseno čaka na nadaljno obdelavo, saj na poslušalca, ki pozna siceršnjo izrazno moč članov Old Man Gloom, pač ne naredijo velikega vtisa. No, album Christmas, ki je izšel prejšnji mesec pri kalifornijski založbi Tortuga, je vtis znatno popravil.
Christmas je darilo, soglasno zapojejo štirje globoki glasovi v uvodnih akustičnih akordih, ki bi z lahkoto nasledili labodji spev bostonske zasedbe Botch, Anthology of Dead Ends. Botch so poleg Isis med prvimi prestopili mejo med hardkorom in nojzom, pri čemer govorim s strani ameriškega hardkora, ki je krvavo potreboval inovacijo, sicer se bi sesedel v že dolgočasno preigravanje istih fint. Presenetljivo pa v Old Man Gloom ne igra nihče od omenjene zasedbe, temveč so si to ime nadeli njihovi prijatelji, o katerih smo v zadnjih letih slišali dovolj, da so glasbena pričakovanja od tako “frajerske” zasedbe razumljivo zelo visoka.
Bas igra Caleb Scofield, sicer basist vse bolj medlih in popularnih Cave In. Basist Converge, Nate Newton, igra v Old Man Gloom kitaro, poleg njega pa je “subjekt šeststrunskega hipnotičnega eksperimenta” tudi Aaron Turner, sočlan mnogih projektov, od katerih najbolj izstopata Isis in House of Low Culture. Bobnar Santos Montaño in elektronski glasbenik Luke Scarola naj zaključita to naštevanje, ki morda z radikalno razliko med bučnim metalskim hardkorom Converge in minimalističnimi meditacijami House of Low Culture najbolj nazorno oriše prostor, v katerem se gibljejo in štrene mešajo Old Man Gloom.
Inštitut za razvoj tujih primatskih tehnologij in de-evolucijo človeške vrste ali, krajše, Inštitut Old Man Gloom, je vse do albuma Christmas kar se da sarkastično naslavljal razumnost in veličino človeštva tako, da je drugi in tretji Seminar, albuma izdana v začetku leta 2001, poklonil gorilam, prej omenjeno dvojno malo ploščo pa šimpanzom. Christmas se, sodeč po ovitku, na katerem se ves blažen smehlja harmonikar, ki mu obraz maliči raz živčno razcefranega papirja, posveča mislečemu človeku in morda ni čudno, da je Christmas v primerjavi z obema Seminarjema precej bolj raztrgan album. Če so prej Old Man Gloom v eno samo dolgo kompozicijo znali vpeti tako različna žanra kot sta minimalističen nojz in recimo mu kar bostonski hardkor, sta na albumu Christmas žanra spet ločena, spet ujeta v prav tiste “znanstvene” okvirje, katerim se je Inštitut Old Man Gloom vse doslej posmehoval in jih glasbeno tudi zanikal, izbrisal. Hkrati je Christmas doslej tudi najbolj bučen album, na katerem prevladuje hardkor, prav zato pa hispanska akustična melanholija in vmesne zvočne manipulacije dejansko spet delujejo kot prekinitve, premori, uvodi, v katerih zajamemo sapo in potem čakamo na hardkor. Škoda, ker je bilo zlitje glasb v Seminarjih na moč zanimivo in osvežujoče, s tega vidika pa je album Christmas stopil korak nazaj, sprejel ločnico, ki je morda temeljna lastnost evolucijskih teorij, nikakor pa ne poteza, ki bi si jo lahko dovolil tako zvani de-evolucijski projekt.
Poslušalec, ki se za konceptualne nastavke Old Man Gloom ne meni, zna biti nad albumom Christmas navdušen. Tako tisti, ki se mu nova albuma Neurosis in Isis morda zdita prelahkotna, kot tisti, ki se mu – za razliko od galaktičnih popotovanj v dubu, postroku in abientalni elektroniki – lebdeča glasba polna duhov in zvezd zdi mračna in morasta. Album Christmas je nedvomno spokojen in vznesen, obenem pa tudi mračen in težak kot vsa tista orkestralna muzika, ki te spremlja v čudovitih apokalipsah znanstveno-fantastičnih filmov.
Christmas traja celo uro, zato bomo z njega poslušali vse komade razen zaključne verzije komadov Christmas Eve I, II in III.
Gift
Skullstorm
Something For The Mrs.
Sleeping With Snakes
Lukeness Monster
'Tis Better To Receive
Accord-O-Matic
The Volcano
Close Your Eyes, Roll Back Into Your Head
Girth And Greed
Sonic Dust
Valhalla
Tolpo bumov je pripravila Tea.
Komentarji
komentiraj >>