Koalicija Slovenske demokratske stranke, Nove Slovenije – Krščanske ljudske stranke, Slovenske ljudske stranke in Demokratične stranke upokojencev Slovenije, podpisnic za
koalicijski mandat 2004 – 2008, temelji na načelih enakopravnosti in partnerstva ter prevzemanja odgovornosti za državo v skladu z rezultatom zadnjih volitev. Tako nekako se glasi preambula nove koalicijske pogodbe mandatarja Janeza Janše, ki je včeraj novih ministrskih imen lačni domači javnosti naposled le obznanil svojo novo vladno ekipo iz sicer preverjenih strankarskih kadrov koalicije, ki mu bo, če ji bodo politične zvezde res naklonjene, stala ob strani mogoče pa tudi res celoten naslednji parlamentarni mandat.
Koalicija Slovenske demokratske stranke, Nove Slovenije – krščanske ljudske stranke, Slovenske ljudske stranke in Demokratične stranke upokojencev Slovenije, podpisnic za koalicijski mandat 2004 – 2008, temelji na načelih enakopravnosti in partnerstva ter prevzemanja odgovornosti za državo v skladu z rezultatom zadnjih volitev. Tako nekako se glasi preambula nove koalicijske pogodbe mandatarja Janeza Janše, ki je včeraj novih ministrskih imen lačni domači javnosti naposled le obznanil svojo novo vladno ekipo iz sicer preverjenih strankarskih kadrov koalicije, ki mu bo, če ji bodo politične zvezde res naklonjene, stala ob strani mogoče pa tudi res celoten naslednji parlamentarni mandat.
V ekipi 14-ih ministrov in dveh ministric so sicer sama v zadnjem mandatu preverjena opozicijska imena plus politični prevratniki iz Slovenske ljudske stranke. Predsednik vlade pa je s posebno naklonjenostjo vanjo uvrstil tudi nekatere paradne opozicijske konje iz časov pred tretjeoktobrskimi volitvami, kamor pravzaprav nedvomno sodijo vsaj staro-novi zunanji minister Dimitrij Rupel, soborec Joška Jorasa za južno mejo in provokator hrvaških obmejnih organov in kandidat za ministra za okolje in prostor Janez Podobnik ter portparol sicer že nekoliko pozabljene kvazi državljanske, pravzaprav pa opozicijskopolitično motivirane pobude »Nekaj je treba storiti« Vasko Simoniti, ki se mu je mandatar za njegov predvolilni angažma oddolžil z mestom ministra za kulturo.
Glede na zagotovljeno poslansko večino 51 glasov, ki jo tokratna koalicija mandatarja Janeza Janše v državnem zboru zmore ob podpori obeh manjšinskih poslancev in tako pravzaprav sploh ni odvisna od poslanskih glasov političnih konvertitov iz vrst Jelinčičevih nacionalistov, pri parlamentarnem potrjevanju nove vladne ekipe ni za pričakovati posebnih težav. Temu bo tako tudi v primeru domnevno nestrankarskih ministrskih kandidatov, med katerimi še posebej bodeta v oči imenovanji pripadnika turbokatoliškega reda Malteških vitezov in tako zelo neprimerno izbranega avtorja novega zakona o verskih skupnostih Lovra Šturma na mesto pravosodnega ministra ter razen po svojih nekdanjih obveščevalnih in protiobveščevalnih dejavnostih za časa obrambnega ministrovanja Janeza Janše v javnosti praktično neznanega policijskega ministra Dragutina Mateja.
Nenazadnje je že dosedanja praksa zadnjih ducat let vladajoče kontinuitete pokazala, da imajo za poustvarjanje lastne politične brezmadežnosti in strokovne kompetentnosti pred očmi domače televizirane javnosti strankarski aparati poleg politično preverjenih strankarskih aparatčikov v rezervi tudi nekaj v posamične stranke sicer še nevčlanjenih kadrovskih rešitev. Med prve, torej strankarsko preverjene kadre, lahko v tokratni ministrski ekipi mirno uvrstimo vsaj ministre za zdravje, gospodarstvo, šolstvo in šport ter delo, družino in socialne zadeve, torej Andreja Bručana, Andreja Vizjaka, Milana Zvera in Janeza Drobniča.
Kako pa je z domnevno strankarsko brezmadežnimi, pa pravzaprav dovolj zgovorno priča že sama najnovejša politična zgodovina. Med zadnjo ministrsko osvežitev uvrščeni sprva domnevno nestrankarski in zgolj strokovno kompetentni ministri Liberalne demokracije so namreč potrebovali le nekaj tednov, da so se otresli svoje domnevne strankarske brezmadežnosti ter se pustili tudi uradno vpisati med člane in članice največje poraženke zadnjih volitev, Liberalne demokracije. In ker ni pravzaprav nobenega tehtnega razloga, da pa bi tokrat res na prvo besedo verjeli mandatarju Janezu Janši, da se bo odrekel v poosamosvojitveni politični praksi preverjenim principom kadrovanja v izvršno oblast, je pravzaprav popolnoma vseeno, koliko časa bo v posameznem ministrskem primeru potrebno, da bo na plan stopila njegova prava strankarska barva.
Po predstavitvi kandidatov za ministrska mesta namreč golo kadrovsko dejstvo ostaja, da gre tudi v tokratni vladi Janeza Janše, ki se ob svoji predstavitvi nadeja, da nam bo krojila izvršno oblast v naslednjih štirih letih, za v strankah koalicije preverjeno kadrovsko falango. Kako pa bo ta krmarila med načelom v politikantske namene sicer že nekoliko obrabljenega trajnostnega razvoja, ki v ospredje postavlja človeka in varovanje zdravega življenjskega okolja, h kateremu so se zavezali v podpisani koalicijski pogodbi, ter odgovornostjo za upravljanje z državo v skladu z rezultatom zadnjih volitev, ki bi si utegnila biti v nasprotju prav s trajnostnim razvojem celotne države in vseh državljank in državljanov, pa bo pokazal čas.
Po dolgotrajnih in zapletenih pogajanjih, celo posebnem etičnem kodeksu za člane nove vlade in kadrovskih rešitvah, s katerimi se je poskrbelo za nekdaj opozicijske, po tretjeoktobrskih volitvah pa pozicijske osmoljence, ki si niso uspeli zagotoviti poslanskega mandata, kot sta denimo vsaj Janez Podobnik in Dimitrij Rupel, se sicer že sami zase kažejo prihajajoči obrisi bodoče izvršne oblasti. Tako pravzaprav ne gre za nič drugega kot za politično leporečje vzeti besede bodočega mandatarja, da je predlagana ekipa ministrov in ministric optimalni rezultat pogajanj in usklajevanj ter seveda pripravljenosti kandidatov in kandidatk za opravljanje zelo odgovorne in v primerjavi s poklici, ki jih sedaj opravljajo, relativno slabo plačane funkcije.
Nihče od bodočih ministrov in ministric namreč na ministrskem položaju ne bo obubožal, večina akademikov pa je tako ali tako že sporočila, da namerava še naprej delno opravljati tudi svoje obveznosti na matičnih fakultetah in inštitutih. Resnica tako je, da si bo kateri od njih kvečjemu materialno-substančno znatno opomogel. To drži vsaj za po poklicu zgolj splošnega zdravnika Janeza Podobnika in pravzaprav za vse samo diplomirane v prihodnji vladi. Vsaj sam iztržek treh ministrskih mest za koalicijsko podporo šestih poslancev SLS pa priča, da že pri samem oblikovanju nove vlade ni bilo niti sledu o enakopravnosti in partnerstvu. Drži pa, da je moral mandatar Janez Janša v skladu z rezultati zadnjih volitev prevzeti odgovornost za vladni vpoklic Slovenske ljudske stranke - te res ne najbolj zanesljive koalicijske partnerice, prav zaradi katere se samo zase zastavlja vprašanje roka trajanja prihajajoče vlade.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z ministrskimi imeni in principi oblikovanja nove vlade mandatarja Janeza Janše v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>